Module 3.1
Strokovno okolje v domovih za starejše
Ustvarjanje strokovnega okolja za premostitev ovir pri izražanju spolnosti starejših ljudi
Pregled teme
S podaljševanjem povprečne življenjske dobe starejši predstavljajo vedno večji odstotek prebivalstva, posledično se povečuje odstotek tistih, ki potrebujejo oskrbo v domovih in/ali negovalnih ustanovah. Da bi domovi za starejše lahko zagotovili negovalno okolje, ki spodbuja zdravje in dobro počutje vsakega oskrbovanca, morajo ustvariti pogoje, ki podpirajo in omogočajo spolnost in spolno izražanje.
Cilji in naloge
Učni izidi
Ob koncu tega modula boste:
- razumeli pomen ustvarjanja organizacijske kulture v službah dolgotrajne oskrbe, ki pri oskrbi starejših podpira izražanje njihove spolnosti,
- znali razvijati strategije, ki bodo ščitile pravice starejših, osebja in družin glede spolnosti in intimnih odnosov v ustanovah za dolgotrajno oskrbo,
- znali oblikovati in zagotoviti okolje, ki omogoča posamezniku pravico do izbire spolnega izražanja in intimnih odnosov,
- znali izvesti k osebi usmerjen pristop v oskrbi starejših, ki spoštuje njihovo individualnost, kulturno ozadje in prepričanja o spolnosti,
- znali razvijati strategije spolnega izražanja, ki pojasnjujejo sprejemljive oblike spolnega izražanja, določajo strategije etičnega odzivanja ter upoštevajo kulturno in fizično okolje ustanove,
- znali prilagoditi fizično okolje v domovih za starejše, ki bo podprlo in olajšalo izražanje spolnosti, intimnosti in medosebnih odnosov med starejšimi,
- znali uporabiti strategije za spodbujanje odprtih razprav s starejšimi o občutljivih temah spolnosti, spolnih motnjah in s tem povezanih vprašanjih, ob tem pa jim zagotovili, da se bodo pri pogovorih počutili udobno, razumevajoče ter bodo aktivno sodelovali.
Raziskave so pokazale, da ima aktivna spolnost v poznem življenjskem obdobju neposredno povezavo z užitkom, zmanjšanjem napetosti, boljšo komunikacijo, medsebojno nežnostjo, strastjo, boljšo samopodobo ter občutkom varnosti pri soočanju s tveganji in izgubami (Nay, 1992). Vendar pa starejši, ki živijo v domovih za dolgotrajno oskrbo in si želijo izraziti svojo spolnost, naletijo na številne ovire. Pogosto se soočajo z izzivi kot so odsotnost partnerja, zdravstvene težave, omejena zasebnost, negativen odnos osebja in družine, izguba samospoštovanja, kognitiven upad, duševne bolezni in skrb zaradi morebitne pravne odgovornosti ustanove za dolgotrajno oskrbo (Hajjar in Kamel, 2003; Lantz, 2004). Ta kombinacija individualnih in institucionalnih ovir nakazuje, da so potrebne premišljene in domiselne strategije pri obravnavi potreb, povezanih s spolnostjo starejših oseb v institucionalnem varstvu (Gilmer et al., 2010). Hkrati študije kažejo, da kljub dejstvu, da je med številnimi starejšimi v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, izražena jasna želja po pogovoru z negovalnim osebjem o spolnih motnjah ali drugih vprašanjih, povezanih s spolnostjo, le-te niso deležni oziroma prejmejo in si izmenjajo zgolj minimalne informacije (Bauer, 2016). Starejše pri pogovoru z zdravstvenim in negovalnim osebjem ovira negativen pristop, sram, zadrega in občutek, da zdravstvenega in negovalnega osebja ne zanimajo njihove težave s spolnostjo ali da jim ne morejo ponuditi možnosti zdravljenja. Zdravstvene in negovalne službe ter osebje morajo izvajati strategije, ki spodbujajo varno okolje za razprave o spolnosti in izražanje spolnosti, ter si morajo prizadevati za odprto izmenjavo informacij s starejšimi in jim zagotoviti potrebno oskrbo, podporo, informacije, izobraževanje in zdravljenje (Bauer et al., 2016).
Te strategije morajo vključevati:
- Ustvarjanje organizacijske kulture v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, ki spodbuja izražanje spolnosti starejših.
- Razvoj strategij, povezanih s spolnostjo in intimnimi odnosi starejših v dolgotrajni oskrbi, ki podpirajo pravice starejših, osebja in družine.
- Zagotavljanje okolja, ki omogoča pravice in možnosti izbire posameznika glede spolnega izražanja in intimnih odnosov.
- Using best practices, such as a person-centered approach to care of older people.
- Nudenje podpore in ustreznega izobraževanja ter usposabljanja osebja za pomoč starejšim pri vprašanjih o spolnosti in intimnih odnosih.
- Nudenje informacij o spolnosti in spolnem zdravju starejšim v domovih za starejše in njihovim družinam.
Organizacijska kultura
Ni mogoče pričakovati, da bo osebje zagotavljalo oskrbo, ki temelji na dostojanstvu in spoštovanju, če to ni del delovne kulture in ni neločljivo povezano z načinom dela negovalnih skupin (Hirschhorn, 1990). Ustrezno načrtovana organizacijska kultura prepoznava in obravnava spolnost kot sestavni del dobrega počutja starejših v domovih za starejše in vključuje spolnost v ocenjevanje in načrtovanje oskrbe (Bauer et al., 2014).
V nekaterih državah so stanovalcem domov za ostarele z zakonom zagotovljene številne pravice, od katerih so mnoge povezane s spolnostjo. Te pravice med drugim vključujejo pravico do zasebnosti, zaupnosti, dostojanstva in spoštovanja, pravico do samostojnega odločanja ter pravico do izbire obiskovalcev in pravico do srečanja z njimi na zasebni lokaciji. Te pravice je treba ohranjati z ozaveščanjem, sprejemanjem in spoštovanjem spolne raznolikosti. Pozitivna organizacijska kultura se osredotoča na ozaveščanje o vprašanjih, ki lahko vplivajo na spolnost, intimne odnose in spolno aktivnost starejših, ki živijo v domovih za dolgotrajno oskrbo, kar lahko zdravstvenemu in negovalnemu osebju pomaga pri učinkovitem delu. Prav tako lahko olajša učenje, podpira najboljše prakse, zdravstvenemu in negovalnemu osebju pomaga strokovno, razumevajoče in praktično obravnavati potrebe starejših, ter s tem izboljša k osebi usmerjeno zdravstveno oskrbo ter odnose med osebjem, stanovalci in sorodniki.
Pozitivna kultura oskrbe starejših je povezana z občutkom podpore in medsebojnega spoštovanja, učinkovitim vodenjem in močnimi kolegialnimi odnosi (Nolan et al., 2002). Jasna politika o neoviranem spolnem izražanju, prilagoditvi fizičnega okolja, ki omogoča izražanje spolnosti, k osebi usmerjeno zdravstveno oskrbo ter izobraževanje osebja, starejših in njihovih družin, lahko pripomorejo k spodbujanju in ohranjanju pozitivne organizacijske kulture.
Strategije spolnega izražanja
Zelo pomembne so točno opredeljene strategije na področju spolnega izražanja, ki pojasnjujejo sprejemljive in nesprejemljive oblike spolnega izražanja ter določajo strategije etičnega odzivanja, da lahko domovi za starejše oskrbovancem omogočijo lažjo in varnejšo spolno izražanje. Pri oblikovanju strategij je treba upoštevati koristi in tveganja spolnega izražanja pri starejših ter kulturno in fizično okolje ustanove.
Strategije morajo priznati in spodbujati pravico stanovalcev do zasebnosti, zaupnosti, privolitve in podpore, da lahko ti živijo po lastni izbiri, če to ne vpliva na pravice drugih. Domovi za ostarele bodo morali oblikovati takšne strategije, ki bodo zajemale posebne vidike spolnosti ali intimnosti, kot je na primer določilo, da morajo imeti oskrbovanci, ki so poročeni, v partnerski zvezi ali v dolgotrajnem razmerju, možnost deljenja sobe ali imeti zagotovljeno zasebnost med obiski partnerja.
Prav tako morajo strategije priznati in se zavzemati za pravice osebja do dela na zanje moralno sprejemljiv način. Osebje mora biti ustrezno usposobljeno za delo z oskrbovanci. Strategije in lokalni mehanizmi upravljanja morajo biti učinkoviti pri prepoznavanju spolnih zlorab, zaščiti osebja pred spolnim nadlegovanjem, izvzetju osebja iz situacij, v katerih bi se lahko počutili moralno ogrožene in podpori osebju, da dela v okviru cone udobja.
V te strategije je treba vključiti naslednje smernice:
- Priznavanje in podpiranje pravice stanovalcev do izražanja spolnosti (pod pogojem, da to ne posega v pravice drugih).
- Priznavanje pravice do zasebnosti.
- Priznavanje pravice stanovalcev do uporabe spolnih pripomočkov, opreme in vizualnih pripomočkov v svojih sobah.
- Vključevanje spolnosti v ocenjevanje in načrtovanje oskrbe.
- Stanovalci morajo imeti možnost, da se o svojih potrebah pogovorijo z ustrezno usposobljenim osebjem.
- Zaupnost informacij, kadar starejši nimajo kognitivnih motenj.
- Pred vstopom v prostore se potrka in počaka na dovoljenje za vstop (razen v nujnih primerih).
- Upoštevanje oznak "Ne moti" (razen v nujnih primerih).
- Nesprejemanje diskriminatornega/seksističnega/starističnega/homofobnega govorjenja (izražanja) ali vedenja v ustanovi.
- Osebje nudi enako raven pomoči pri intimni higieni kot pri drugih vsakodnevnih opravilih, kot je fiziološka potreba in toaleta.
- Pravica oskrbovancev do dostopa do storitev spolnih delavcev (kjer je to zakonito).
- Podpora in pomoč družini pri razumevanju pravic stanovalcev, kadar ima oseba kognitivne motnje in kadar pride do konflikta.
- Podpora osebju, ki se počuti nelagodno zaradi spolnega izražanja oskrbovancev.
- Podpora družinskim članom, ki se počutijo nelagodno zaradi spolnega izražanja oskrbovanca.
Vse strategije je treba redno ocenjevati in posodabljati, pri čemer naj sodelujejo oskrbovanci, družine in osebje. V primeru nasprotujočih si mnenj glede strategij, je potrebno poiskati zakonsko podporo, pri čemer zakonodaja vedno prevlada nad osebnimi prepričanji.
Okolje, v katerem se izvaja oskrba vpliva na zmožnost stanovalcev, da izrazijo svojo spolnost (Frankowski in Clark, 2009; Heron in Taylor, 2009; Saunamaki et al., 2010; Shuttleworth et al., 2010). Okolje mora omogočiti, da sta spolnost in socialni odnosi vidik splošnega programa oskrbe in se spoprijeti z ovirami, ki preprečujejo njuno izpolnitev. Okolje mora prav tako spolnost in socialne odnose priznati kot sestavni del življenja v domu za starejše, kar lahko dosežejo s slikami, fotografijami, plakati, glasili ali letaki ter drugim izobraževalnim gradivom, ki je nastavljeno na vidnih mestih. Slike lahko posredujejo jasna sporočila o sprejemanju ljubezni in intimnih odnosov, tako med starejšimi, med ljudmi, ki prihajajo iz različnih kultur, med invalidi ali med istospolno usmerjenimi.
Zaželeno je zagotoviti:
- Zasebni prostor, kjer se lahko izvaja oskrba in odprti pogovori, brez tveganja, da bi jih kdo slišal.
- Prostor, kjer se lahko ljudje sestajajo in jim je zagotovljena zasebnost.
- Možnosti za izražanje spolnosti v socialnem okolju.
- Stanovalci morajo imeti možnost, da zahtevajo spolno eksplicitno gradivo za uporabo v zasebnosti svoje sobe.
- Stanovalcem, ki želijo uveljavljati svojo pravico do uporabe spolnih pripomočkov, je treba zagotoviti, da to počnejo v zasebnosti svojih sob.
- Stanovalcem, ki želijo živeti v paru, vključno z istospolno usmerjenimi, morajo biti na razpolago dvoposteljne ali povezane sobe.
- Razpoložljivost zakonskih postelj.
- Razpoložljivost ukrepov za zagotavljanje zasebnosti za posameznike, ki si delijo sobo in niso par.
- Na voljo morajo biti znaki "Ne moti", ki se namestijo na vrata.
K osebi usmerjen pristop
K osebi usmerjena oskrba spoštuje ljudi kot posameznike in zagotavlja, da je oskrba organizirana glede na njihove potrebe. Koncept, na katerem temelji takšna oskrba, se osredotoča na izkušnje, odnose in edinstvenost osebe kot posameznika. Ta pristop podpira osebje pri boljšem spoznavanju oskrbovancev kot posameznikov, tako da se pozanimajo o oskrbovancu, o njegovih življenjskih izkušenjah in odnosih ter razmislijo, kako je spoznano mogoče vključiti v nudeno oskrbo.
Vse odločitve v zvezi z izražanjem spolnosti morajo biti odvisne od posameznika in okoliščin, pri čemer je treba izvesti celovito oceno tako posameznika kot okoliščin, vključno s tveganji. Po potrebi je potrebno upoštevati mnenja vseh ključnih oseb, odločitve pa ne smejo biti sprejete izolirano, temveč ob podpori ekip, ki skrbijo za posameznika.
V domovih za ostarele je ključno priznavanje kulturnih ozadij in prepričanj posameznikov, saj lahko ti bistveno vplivajo na pristope k izražanju spolnosti in intimnih odnosov. Na primer, pogled različnih kultur na to, kaj je sprejemljivo ali nesprejemljivo v spolnosti, v odnosih, spolnem vedenju ali intimni oskrbi (zagotavljanje oskrbe samo s strani negovalca istega spola). Takšni k osebi usmerjeni pristopi lahko pomagajo preprečiti nesporazume in konflikte ter pripomorejo zagotoviti vsem vpletenim občutek, da so jim bile pravice in individualnost v največji možni meri priznane in spoštovane. Z drugimi besedami, pristopi k oskrbi morajo spodbujati in podpirati človekove pravice, dostojanstvo, zasebnost, možnost izbire in nadzor, hkrati pa upoštevati jasne meje, ki ščitijo in podpirajo oskrbovance in osebje. Osebje si mora prizadevati za doseganje ravnovesja med pravico posameznika do zasebnosti ter nadzorom in opazovanjem zaradi potreb oskrbe, na primer tako, da so oskrbovanci v svojih sobah brez motenj osebja ali imajo možnost zaklepati vrata, osebje pa pred vstopom potrka in počaka na povabilo (Heath, 2011). Ta poudarek na individualnosti poudarja pomen spodbujanja neodvisnosti in samostojnosti starejših ter njihovega sodelovanja pri oskrbi.
K osebi usmerjeni pristopi morajo temeljiti na ugotavljanju potreb oskrbovancev na naslednji način:
- Ocenjevanje in ugotavljanje potreb oskrbovancev, povezanih s spolnim izražanjem.
- Vedenje, ki negativno vpliva na pravice drugih, je treba dokumentirati in raziskati.
- Oskrbovancem je treba omogočiti, da se pogovorijo o učinkih zdravil na njihovo spolno zdravje.
- Oskrbovanci morajo imeti možnost, da se z ustrezno usposobljenim osebjem pogovorijo o podpori, ki jo nudi ustanova pri izražanju njihove spolnosti in o vsem, kar bi lahko vplivalo nanjo.
- Oskrbovance je treba povprašati o njihovi osebni predstavitvi in značaju ter jim dati priložnost, da se o tem pogovorijo.
- Oskrbovance je treba vprašati, ali so zadovoljni z možnostmi za druženje.
Celovita in podrobna dokumentacija oskrbovanca je ključnega pomena za lažje prepoznavanje življenjskega sloga, spolnosti in težav v odnosih oskrbovancev. Osebni podatki lahko pomagajo ugotoviti težave posameznika in kako bi jih reševati na najbolj obziren in ustrezen način. Zabeležena so lahko partnerska razmerja, prav tako prioritete stanovalca glede socialnih odnosov - na primer par si želi preživeti več časa skupaj, brez prekinitev ali pa oskrbovanec ne želi, da bi njegovi otroci in svojci izvedeli za njegove želje po intimnih odnosih. Dobro zasnovana dokumentacija lahko pomaga tudi pri ohranjanju zaupnosti, kar je še posebej pomembno pri delu z invalidi, ki potrebujejo pomoč pri osebnih intimnih vsakodnevnih opravilih.
Izobraževanje osebja
Raziskave priporočajo, da se teme o spolnosti in spolnem izražanju starejših vključijo v izobraževalne programe in programe usposabljanja za negovalno osebje domov za starejše, skupaj s strategijami, kako najbolje zagotoviti oskrbo (Bauer, 2016; Shuttleworth et al., 2010). Poleg tega obstaja potreba po podpori osebju, ki mu je neprijetno zaradi izražanja spolnosti oskrbovancev. Osebju je treba omogočiti, da izpostavijo vprašanja, povezana z njihovimi izkušnjami na delovnem mestu. Na primer, na sestankih osebja se spodbujajo odprte razprave o vprašanjih in izzivih, s katerimi se osebje srečuje v svoji praksi, v zvezi z izražanjem spolnosti pri starejših oskrbovancih. Osebje je treba spodbujati k razpravi in opredelitvi ukrepov, ki bi lahko pomagali rešiti težave, tako da se dogovorijo o konkretnih ukrepih in o njih razpravljajo, osebje pa na naslednjem sestanku poroča o realizacijah teh ukrepov(Ashburner et al., 2004).).
Osebje je treba izobraževati o naslednjih temah:
- Spolnost in staranje; osebnost; demenca; spolno zdravje; obvladovanje tveganj, povezanih z izražanjem spolnosti; obvladovanje konfliktov (družinskih in med oskrbovanci); spolna diskriminacija; soglasje, privolitev in odločanje; zasebnost in zdravila.
- Smernice o primernem in neprimernem spolnem izražanju morajo biti na voljo vsem (glej dodatno gradivo).
- Izobraževanje, ki pripomore k izboljšanju razumevanja osebja o kulturnih in verskih prepričanji varovancev, ter vedno razpoložljivi učni viri in podpora.
- Razlikovanje med spolnostjo in vedenjem zaradi drugih neizpolnjenih potreb. Če se na primer oskrbovanec slači, se lahko osebje ali obiskovalci počutijo nelagodno in neprijetno, saj njegovo dejanje razumejo kot težavo. V resnici pa je lahko težava za oskrbovanca, da želi na stranišče, vendar ne more drugače sporočiti svoje potrebe ali ker ne ve, kje je stranišče ali ne more samostojno obiskati stranišča. Ukrepanje v takšnih primerih mora biti osredotočeno na to, da osebje zna prepoznati signale, ki jih daje oskrbovanec in mu po potrebi ustrezno pomagati, prav tako pa je potrebno poskrbeti, da imajo oskrbovanci v svojem okolju jasno in vidno označene prostore, kot je stranišče in da so jim na voljo potrebni pripomočki ter jim tako pomagati, da varno in brez zmedenosti najdejo pot.
- Smernice o primernih in neprimernih ravneh pomoči, ki naj bi jo osebje nudilo oskrbovancem (glej dodatno gradivo).
- Komunikacijske spretnosti osebja, ki lahko nudi oskrbovancem in svojcem ustrezne odgovore (glej spodaj "Strategije za lažje razpravljanje o spolnosti ali spolnih motnjah ali drugih povezanih vprašanjih s starejšimi ").
- Vodenje evidenc in zaupnost informacij.
Za zagotovitev ustreznega znanja osebja o spolnosti in spolnem izražanju pri starejših je treba zagotoviti.
- Razpoložljivost pisnih informacij o spolnosti za osebje.
- Zagotavljanje povzetkov ustrezne zakonodaje v zvezi z zasebnostjo, skrbništvom in pravicami oskrbovancev.
- Ovrednotenje odnosa osebja do spolnosti pred izobraževanjem in po njem.
- Usposobljenost osebja, odgovornega za pogovore o spolnosti in zadolženega za zbiranje informacij.
- Usposobljenost za ocenjevanje uspešnosti osebja pri spoštovanju pravic oskrbovancev.
- Usposobljenost osebja o poznavanju strategij in postopkov na področju spolnosti.
- Za vodstvo - obravnavanje vprašanj, ki jih izpostavi osebje.
Izobraževanje starejših o spolnosti in spolnem zdravju.
Starejšim je pogosto nelagodno in neprijetno ter neradi izpostavljajo vprašanja o spolnosti in spolnem zdravju, predvsem zaradi negativnega odnosa ter pomanjkanja zanimanja in razumevanja zdravstvenega in negovalnega osebja ali zaradi strahu pred nepoznanimi načini zdravljenja spolne disfunkcije ali zaradi zaskrbljenosti in dvomu glede uspešnosti zdravljenja (Bauer, 2016; Colton, 2008).
Pogovarjanje o osebnih ali intimnih temah zahteva spretnost in razumevanje. Zdravstveno in negovalno osebje lahko nadgradi svoje razumevanje najprimernejšega pristopa. Osebje lahko pomaga zmanjšati nelagodje, ki ga občutijo starejši ljudje pri pogovoru o spolnih težavah. S profesionalnim pristopom, pokažejo, da jim tema ni tuja, so prijazni, razumevajoči in imajo empatičen odnos. Pomembno je, da poskušajo za pogovore o občutljivih temah izbrati primeren čas, in sicer takrat, ko je oseba najbolj pripravljena govoriti. Osebje si mora prizadevati tudi za ustvarjanje ugodnega vzdušja pri pogovoru tako, da se vključi v pogovor, postavlja vprašanja odprtega tipa, ne obsoja, se izogiba kraticam ali žargonu in je dovzetno za namige, četudi subtilne, ki jih oseba izraža ob temah, ki so zanjo pomembne.
Priložnosti za pogovor o spolnosti se lahko pojavijo tudi med pogovori o težavah s telesnim zdravjem in se tako od splošnih tem lahko preide k bolj specifičnim in občutljivim temam. White in Heath (2005) predlagata dve vodili za pogovor o spolnosti:
- Neposreden vpliv bolezni ali njenega zdravljenja na izražanje spolnosti ali na intimne odnose.
- Zastavljanje vprašanji, kot so: "Kdo je tu za vas?", "Kdo vam je blizu?" ali "Kdo je pomemben v vašem življenju?".
Odziv osebe je treba spoštovati. Čeprav je lahko začetni odziv na primer "To ni pomembno" ali "Kaj, pri mojih letih?" in je nadaljnje razkrivanje v tem trenutku malo verjetno, lahko takšni odzivi kažejo na pripravljenost za pogovor o tej temi, zato je treba poiskati nadaljnje primerne priložnosti za pogovor.
Če posamezni član osebja meni, da ne more podpreti oskrbovančeve pravice do spolnega izražanja, se mu lahko ponudi vodstvena podpora in nadzor ali izobraževanje. V vmesnem času lahko skrb za oskrbovanca prevzame drug člana osebja, ki se z vprašanji o spolnosti dobro spopada.
Izobraževanje starejših o spolnosti in spolnem zdravju.
Ker starejše generacije v mladosti niso imele dostopa do spolne vzgoje in izobraževanja o spolnem zdravju, je pomembno, da jim zagotovimo ustrezne informacije o teh temah.
- Razpoložljivost informacij za oskrbovance v njim razumljivi obliki o: spolnem zdravju, privolitvi, spolnem napadu, spolni usmerjenosti/identiteti ter diskriminaciji in pravicah, o spolnosti po bolezni, kot sta možganska kap ali srčni zastoj, ter informacije o spolno prenosljivih boleznih.
- Na željo morajo biti oskrbovancem na voljo informacije o spolnih pripomočkih/lubrikantih/kondomih in avdiovizualni pripomočki ali tiskovine v velikem tisku, prilagojene potrebam oseb z okvarami vida ali sluha.
- Informativno gradivo moranbiti oskrbovancem na voljo v primernem jeziku.
- Oskrbovance je treba seznaniti, da imajo na razpolago usposobljeno osebje, s katerim se lahko pogovarjajo o spolnosti in psihoseksualnih vprašanjih in, ki jim po potrebi lahko nudi podporo.
- Informacije o tem, na koga se naj obrnejo v primeru zaznane zlorabe in/ali diskriminacije.
Informacije in podpora družinam.
- Izobraževanje o spolnosti in pravicah starejših.
- Razpoložljivost usposobljenega osebja za podporo družinam.
- Razpoložljivost pisnih informacij o spolnosti (v družini razumljivi obliki).
Varnost in obvladovanje tveganj, povezanih s spolnim izražanjem v domovih za starejše.
Pri oskrbovancih je potrebno opraviti oceno tveganja, da se ugotovijo morebitna varnostna vprašanja, povezana z izražanjem spolnosti (npr. padec s postelje, uporaba kondoma itd.).
Poleg tega morajo ustanove za dolgotrajno oskrbo raziskati, ukrepati in preprečiti vedenje, ki posega v pravice drugih ali povzroča, občutek nadlegovanja.
- Kemičnega ali fizičnega omejevanja se ne sme uporabljati, razen v kriznih razmerah, ko obstaja nevarnost poškodbe oskrbovancev ali osebja.
- Za oskrbovance z demenco, ki s svojim vedenjem posegajo v pravice drugih, mora biti na voljo individualiziran program dejavnosti.
- Osebje mora biti usposobljeno za ocenjevanje sposobnosti oskrbovanca z demenco, da privoli v intimnost za vsako posamezno epizodo posebej.
- Pri osebju je potrebno oceniti poznavanje veljavne zakonodaje o spolni zlorabi ali napadih, ki jih je treba prijaviti.
- Osebje mora biti usposobljeno za prepoznavanje znakov neželenega spolnega stika.
- Osebje mora biti usposobljeno za prepoznavanje znakov spolnega napada ali zlorabe (pretekle in sedanje).
Zaključek
Ker se povprečna življenjska doba podaljšuje in starejši predstavljajo vse večji odstotek prebivalstva, postaja ključnega pomena, da se obravnava spolnost in spolno izražanje starejših v ustanovah za dolgotrajno oskrbo. Raziskave so pokazale, da je spolna aktivnost v poznem življenjskem obdobju povezana z različnimi koristmi, vključno z užitkom, zmanjšanjem napetosti, komunikacijo, boljšo samopodobo ter občutkom identitete in varnosti. Vendar obstajajo številne ovire, ki zavirajo izražanje spolnosti med starejšimi v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, kot so odsotnost partnerja, zdravstvene težave, omejena zasebnost, negativen odnos osebja in družin, kognitivni upad in pravni problemi. Za reševanje teh izzivov je pomembno izvajati strategije, ki spodbujajo varno in podporno okolje za pogovore o spolnosti in njeno izražanje . To vključuje ustvarjanje organizacijske kulture, ki ceni in podpira spolno izražanje starejših v oskrbi, razvoj strategij, ki ščitijo pravice starejših, zagotavljanje okolja, ki omogoča individualno izbiro pri izražanju spolnosti, uporabo k osebi usmerjene oskrbe, ter nudenje izobraževanja in usposabljanja za osebje, da lahko starejšim pomaga in jih podpre pri vprašanjih, povezanih s spolnostjo.
Poleg tega mora biti fizično okolje oblikovano tako, da podpira zasebnost in intimnost, vključno z zagotavljanjem zasebnih prostorov za pogovore in druženje, razpoložljivostjo spolno eksplicitnega gradiva v sobah oskrbovancev, zagotavljanjem dvojnih ali povezanih sob za pare ter spoštovanjem zasebnosti stanovalcev z ukrepi, kot so znaki "Ne moti". Ključnega pomena je pristop, osredotočen na osebo, ki vključuje razumevanje in spoštovanje edinstvenih potreb, želja in kulturnega ozadja vsakega posameznika. V zdravstveni dokumentaciji morajo biti zajeti osebni podatki in socialni status, da se zagotovi ustrezna in celovita oskrba. Osebje se mora izobraževati o spolnosti in staranju, kulturnih prepričanjih, komunikacijskih veščinah in razlikovanju spolnosti od drugih neizpolnjenih potreb.
Da bi olajšali pogovore o spolnosti ali spolnih motnjah, mora zdravstveno in negovalno osebje uporabiti strokoven in empatičen pristop, ustvariti prijetno in neobsojajoče okolje ter zagotoviti ustrezne informacije in podporo. Politike in strategije je treba redno pregledovati in popravljati na podlagi povratnih informacij s strani oskrbovancev, družin in osebja. Na splošno so spodbujanje pozitivne organizacijske kulture, razvoj celovitih strategij, zagotavljanje podpornega fizičnega okolja ter izobraževanje in usposabljanje osebja, bistveni koraki pri obravnavi potreb, povezanih s spolnostjo starejših v domovih za starejše . Z izvajanjem teh strategij lahko ustvarimo bolj vključujoče in podporno okolje, ki spoštuje pravice in dobro počutje starejših pri njihovem izražanju spolnosti.
Modul 3.2
Premagovanje ovir za socialno povezanost in izražanje spolnosti pri starejših, ki živijo v skupnosti
Pregled teme
Zaradi medsebojnega vpliva zdravstvenih in vedenjskih dejavnikov so starejši, ki živijo v svojih domovih, izpostavljeni tveganju osamljenosti in/ali izolaciji. Pri osamljenih ljudeh obstaja tveganje poslabšanja zdravja in njihovega dobrega počutja, vključno s nezadovoljstvom z življenjem, z depresijo, nizko samopodobo, pomanjkanje upanja, negativnim vplivom in slabšim opravljanjem vsakodnevnih dejavnosti (Lee, 2014; Ong in Allaire, 2005; Van Orden et al., 2013). Socialna povezanost, je osnovna človeška potreba, ki v nasprotju z osamljenostjo lahko podpira zdravje in dobro počutje starejših (Ashida in Heaney, 2008). Socialna povezanost je pozitivna subjektivna ocena, v kateri ima posameznik dobre, tesne in konstruktivne odnose z drugimi posamezniki, skupinami ali družbo, ki jo kažejo kot (1) občutek skrbi za druge in občutek, da drugi skrbijo zanje, kot so ljubezen, druženje ali naklonjenost, ter (2) občutek pripadnosti skupini ali skupnosti (O'Rourke in Sidani, 2017).
Strategije in ukrepi za spodbujanje socialne povezanosti ter zmanjševanje osamljenosti in izolacije med starejšimi, ki jih lahko uporabljajo starejši ali skrbniki, vključujejo ukvarjanje z namenskimi dejavnostmi in ohranjanje stikov s svojo socialno mrežo. Dejavnosti v skupnosti, v katerih lahko sodelujejo starejši, jim omogočijo stik z drugimi in spodbujajo njihovo socialno vključenost, socialno povezanost ter podpirajo njihovo izražanje spolnosti.
Cilji in naloge
Ob koncu tega modula boste:
- razumeli pomen ustvarjanja organizacijske kulture v zdravstvenih in socialnih službah, ki podpira spolno izražanje starejših,
- znali razvijati strategije, ki podpirajo pravice starejših, osebja in družin glede spolnosti in intimnih odnosov v skupnosti,
- znali izvesti k osebi usmerjen pristop v oskrbi starejših, ki spoštuje njihovo individualnost, kulturno ozadje in prepričanja o spolnosti,
- znali razvijati strategije spolnega izražanja, ki pojasnjujejo sprejemljive oblike spolnega izražanja, določajo strategije etičnega odzivanja ter upoštevajo kulturno in fizično okolje ustanove,
- znali uporabljati strategije za spodbujanje odprtih razprav s starejšimi o občutljivih temah o spolnosti, spolnih motnjah in sorodnih vprašanjih, ob tem pa jim zagotovili, da se bodo pri pogovorih počutili udobno, razumevajoče ter bodo aktivno sodelovali,
- raziskali strategije in ukrepe za spodbujanje socialne povezanosti ter zmanjševanje osamljenosti in izolacije med starejšimi, vključno z vključevanjem v dejavnosti in vzdrževanjem socialnih mrež.
Staranje v domačem okolju
Ko se starejši soočijo z odločitvijo ali naj ostanejo doma ali se preselijo v institucionalno ustanovo, večinoma izrazijo željo, da bi čim dlje ostali doma (Mann et al., 2002). Ta trend, imenovan staranje v domačem okolju, je tesno povezan z močnimi družbenimi in osebnimi vrednotami neodvisnosti in samostojnosti. Poleg tega domače okolje prispeva k dobremu počutju in uspešnemu, zdravemu staranju. Kljub oviram mnogi starejši poročajo o pozitivnih vidikih bivanja na domu, kot sta nadaljnja socialna vključenost in posledično ohranjanje socialnih mrež v skupnosti, kar vključuje občutek pripadnosti, ki za mnoge odtehta negativne vidike ali izzive (Carver et al., 2018). Poleg tega imajo starejši, ki se starajo v domačem okolju v znani skupnosti, na katero so navezani možnost nadaljevati družbeno udejstvovanje ter ohranjati obstoječe vloge in podporo. Staranje v domačem okolju običajno zagotavlja najbolj zaželeno možnost za večino starejših, saj ohranja posameznikovo neodvisnost, občutek pripadnosti skupnosti in stike s prijatelji, družino in po potrebi z versko/duhovno skupnostjo
Da bi se izognili čustvenim pretresom zaradi odhoda od doma in stroškom institucionalnega varstva, Svetovna zdravstvena organizacija spodbuja staranje v domačem okolju (World Health Organization, 2007). Domače okolje ni omejeno na stalno prebivališče, ampak lahko vključuje tudi skupnost. Staranje v domačem okolju starejšim omogoča, da lahko ostanejo doma, kljub zmanjševanju sredstev ali funkcionalnih sposobnosti zaradi bolezni, poškodbe, izgube bližnjih in/ali izgube dohodka. Tisti, ki se starajo v domačem okolju, imajo pogosto "močno željo, da bi ostali dejavni in imeli dobre socialne stike z drugimi, želijo pa si tudi prispevati k družbi" (Fänge et al., 2012, str. 1). Če je cilj staranja uspešno staranje, stopnjo uspeha napovedujejo trije pomembni dejavniki: zmožnost staranja v domačem okolju, ohranjanje navezanosti na socialne mreže in fizično okolje ter premagovanje ovir, ki to onemogočajo (Carver et al., 2018). Socialna interakcija in ohranjanje aktivnosti sta torej pomembna dejavnika, ki podpirata uspešno staranje in spodbujata zdravo staranje v domačem okolju (Bacsu et al., 2014).
Življenjske izkušnje in kakovostno staranje
Življenjska izkušnja je opredeljena kot način, kako ljudje občutijo in dojemajo svoje odločitve in dejanja. Življenjska izkušnja združuje zavedanje lastnega telesa skupaj s samorefleksijo, interakcijami z drugimi, prepoznavanjem spreminjajočih se zmožnostmi in na splošno prilagajanjem nanje. Nekaterim pa staranje prinaša globlji pomen, večjo duhovno zavzetost in občutek boljšega življenja po mnogih letih trdega dela (Shin et al., 2003). Izraz "uspešno oz. kakovostno staranje" je pomemben konstrukt, saj se osredotoča na sredstva in zmožnosti in ob tem zajema tudi proces prilagajanja spremembam, vključno s spremembami povezanimi s spolnostjo, spolnim izražanjem in spolno aktivnostjo, ki se pojavijo tekom življenja (Chapman, 2009). V nasprotju s teorijo o izključenosti, ki predvideva, da je umik iz socialnih interakcij naravni vrhunec staranja tisti, ki se uspešno starajo, običajno še naprej sodelujejo v skupnosti in ohranjajo socialni kapital prek odnosov z drugimi, s skupnostjo, družino, prijatelji in romantičnimi odnosi (Carver et al., 2018). Za to življenjsko obdobje je bistvenega pomena neprekinjeno ukvarjanje z različnimi dejavnostmi v življenju, osebna rast, generativnost, integriteta in sprava. Za mnoge starejše je cilj doseči modrost in iskati smisel, kar odražajo tudi življenjske izkušnje starejših (Vogelsang, 2016). Kar zadeva spolno aktivnost in izražanje, starejši dajejo večji poudarek kakovosti odnosa s partnerjem in drugim vidikom spolnosti, kot sta čustvena bližina in intimnost, manj poudarka pa dajejo telesnim občutkom. Te ponovne klaibracije, povezane s spolnostjo, starejšim omogočajo, da se počutijo spolno potešene, kar se običajno razlikuje od njihovega spolnega življenja v zgodnejših letih (Erens et al., 2019). Posledično je razvijanje celostnega pogleda na spolnost še posebej pomembno za tiste, ki si ne želijo spolnih odnosov ali ker spolni odnosi niso več mogoči, ker nimajo partnerja ali so slabega zdravja. Comfort (1976) je že pred mnogimi leti poudaril, da starejšim ljudem koristijo informacije in sprejemanje negenitalnimi oblikami čutnosti in spolnosti in večini tudi ustrezajo takšne informacije. Poleg tega je ugotovil, da starejši ljudje, ki imajo romantične partnerje, uživajo v številnih neseksualnih ritualih dvorjenja in zmenkov, vključno z oblačenjem za zmenek ter čutnostjo objemanja in stiskanja.
Spodbujanje druženja v poznejšem življenjskem obdobju
Potrebne so družbeno-kulturne spremembe, ki bodo ozaveščale pomembnost druženja v poznejšem življenjskem obdobju. Posebna ovira, ki preprečuje spremembe v odnosu do druženja starejših v poznejšem življenjskem obdobju, je namreč ravno starost (Dhingra et al., 2016). Dnevni centri za aktivno staranje, skupnosti oskrbovanih stanovanj za starejše občane, intervencijska podpora s strani isto starih in psihosocialna podpora prek stikov s prostovoljci, osebno ali prek telefona, so nekateri ukrepi, ki so bili raziskani za spodbujanje druženja v poznem življenjskem obdobju (Lunt et al., 2018; Rane-Szostak & Herth, 1995).Usposabljanje družine in strokovnih delavcev je bilo prav tako raziskano glede na to, kako se lahko poleg pomoči pri osnovnih, vsakodnevnih dejavnostih omogoči tudi izboljšanje kakovosti sodelovanja in spodbuja ustrezno druženje. (Chung et al., 2017). Na primer, priznavanje pomena takšnih storitev je spodbudilo nekatere agencije za oskrbo na domu, da so to vključile v obseg storitev, ki so na voljo starejšim ljudem (Zeltzer in Kohn, 2006).
Na podoben način se sodelovanje v družbi poveča z zagotavljanjem podpore starejšim, ki jim je omogočen lažji izhod iz hiše in posledično lažje sodelovanje v družbi (Carver et al., 2018). Ta podpora je lahko tako preprosta, kot je zagotavljanje dostopnega prevoza ali pomoč pri vzdrževanju oz. čiščenju hiše, kar olajša proces staranje in družbeno udeležbo. Druge pomembne podpore vključujejo zagotavljanje, da starejšim ni preprečena možnost zaposlovanja in sodelovanje v prostovoljnih dejavnostih. Podpore, potrebne za olajšanje procesa staranja, niso nujno zdravstvene storitve, ampak so del človeške mreže - ljudje, ki starejšim pomagajo ohranjati in skrbeti za njihov dom in domače živali, jih vozijo, jim berejo in preverjajo ali je vse v najlepšem redu.
Pomen socialnih stikov za uspešno staranje
Na kakovostno staranje pogosto vpliva zmožnost sodelovanja v socialnih interakcijah. Sodelovanje v družbi je oblika socialne interakcije, ki vključuje družinske, prijateljske in romantične odnose. Starejši pogosto izražajo željo po bolj kakovostnih socialnih interakcijah, kot je, npr. pomoč sosedom, vključevanje v neformalne skupine, prostovoljno delo, obiskovanje restavracij ali lokalov, telefoniranje, obiskovanje ali opravljanje raznih verskih dejavnosti, srečanja s prijatelji, obiskovanje umetniških ali kulturnih dogodkov ter obiskovanje športnih aktivnosti. Izkazalo se je, da ima udeleževanje v družbi tudi varovalne učinke na zdravje v poznejšem življenjskem obdobju (Douglas et al., 2016; Vogelsang et al., 2016), sodelovanje v dejavnostih na ravni skupnosti in v ožjem družinskem krogu z bližnjimi pa je povezano z občutkom pripadnosti, medosebno socialno povezanostjo in je lahko ključno za uspešno staranje (Douglas et al., 2016). Vogelsang (2016) je mnenja, da je družbena udeležba lahko ključen element pri ustvarjanju smisla v življenju in je lahko v pomoč pri premagovanju žalosti, kar pa je pomembno za številne starejše osebe. Sposobnost vključevanja v družbene interakcije je pomembna tudi za dolgotrajno dobro počutje, ki je posledično povezano z zdravjem posameznika in kakovostnim procesom staranja (Taylor, 2001).
Težave z druženjem in spolnostjo pri starejših ljudeh
Osamljenost je neprijeten in tesnoben pojav, ki je posledica neskladja med posameznikovo želeno stopnjo socialnih odnosov in dejansko stopnjo povezanosti z drugimi (Bandari et al., 2019). Socialna osamljenost je objektivno stanje, ko ima oseba malo socialnih odnosov in stikov z drugimi osebami. Osamljenost in socialna izolacija postajata pomembni vprašanji v javnem zdravstvu, ki na globalni ravni vplivata na duševno zdravje starejših.
Druženje je opredeljeno kot "skupno preživljanje prostega časa in ukvarjanje z drugimi dejavnostmi, ki se izvajajo predvsem zaradi notranjega občutka uživanja" (Rook, 1987, str. 1133). V nasprotju s socialno podporo, cilj druženja ni reševanje težav ali zagotavljanje pomoči, temveč doživljanje užitka. Različna druženja kot so npr. rekreacija, humor in naklonjenost, zelo pozitivno vplivajo na dobro počutje. To pomeni, da prijetna socialna interakcija ni toliko pomembna za povrnitev posameznika na prejšnjo raven delovanja, temveč za dvig trenutne ravni zadovoljstva (Rook, 1987).
Dejavniki, ki prispevajo k socialni izolaciji
V preteklosti je bilo v tradicionalni in večinoma podeželski družbi veliko zaščitnih dejavnikov pred socialno izolacijo. Včasih so bili skupni družinski sistemi, v katerih so otroci ostajali doma skupaj s starši in jih podpirali v poznem življenjskem obdobju. Starejši so tako imeli boljše socialne mreže, ki so jih krepili obredi in običaji, ki so spodbujali družinske vezi. Z modernizacijo, zlasti postmodernizacijo v zadnjih desetletjih, pa je prišlo do dramatičnih sprememb na vseh področjih življenja. Dandanes lahko demografske in družbeno-kulturne spremembe, kot so urbanizacija, migracije, t.i. »prazna gnezda«, daljša pričakovana življenjska doba, povečana stopnja ovdovelosti, generacijske razlike v digitalni pismenosti in povečana institucionalizacija starejših, prispevajo k socialni izolaciji in osamljenosti starejših (Ramesh et al., 2021). Poleg tega je pandemija COVID-19 milijone starejših potisnila v socialno izolacijo in osamljenost.
Posledice osamljenosti in socialne izolacije na telesno in duševno zdravje
Osamljenost in socialna izolacija sta povezani s slabšim fizičnim zdravjem in povečanim tveganjem za bolezni, kot so sladkorna bolezen, hipertenzija, srčne bolezni, presnovni sindrom in povečana umrljivost, vendar jih je s pravilnim zdravljenjem mogoče omejiti (Henriksen et al., 2019).. Slednje so lahko posledice osamljenosti, zaradi različnih neželenih zdravstvenih stanj, kot so prekomerno uživanje alkohola, kajenje in okrnjena telesna dejavnost, ki so pogostejše pri socialno izolirani starejši populaciji (Ong et al., 2016). Ta skupina je izpostavljena tudi tveganju za depresijo, anksioznost in kognitivni upad. Študije so pokazale, da pri starejših posameznikih obstaja povezava med osamljenostjo in depresijo, med tistimi, ki živijo sami, pa obstaja še večje tveganje za hitrejši kognitivni upad (Donovan et al., 2017). Druženje in prijateljevanje lahko delujeta kot rešitev, ki blaži izgube, povezane s starostjo in pomagata dvigniti samozavest osebe.
Ugotovljeno je bilo, da imajo naslednji ukrepi na ravni posameznika, skupnosti in družbe pomembno vlogo pri spodbujanju druženja pri starejših (Fakoya et al., 2020):
- Osebni stiki, programi prijateljstva in mentorstva, programi t.i. "vratarjev", ki povezujejo socialno izolirane starejše s podpornimi službami.
- Stik z družino ali prijatelji z uporabo različnih tehnoloških pristopov.
- Obiski na domu ali telefonski stiki za zagotavljanje informacij, storitev ali podpore.
- Storitve dnevnih centrov, klubi starejših, družbene skupine oz. dejavnosti (avtobusni izleti, plesi, rekreacijske dejavnosti).
- Usposabljanja za razne veščine (usposabljanje za digitalno pismenost, za izboljšanje dostopa do virov ali medosebnih stikov, usposabljanje za socialne veščine, usposabljanje za psihološke veščine, kot so npr. veščine samospoštovanja ali samoupravljanja za razvoj in ohranjanje trdnih medosebnih odnosov itd.)
- Programi zagotavljanja storitev (npr. zagotavljanje prevoza).
- Modeli oskrbe (npr. vključevanje rastlin in živali v vsakdanje življenje starejših ljudi).
- Dejavnosti pomnjenja (z namenom, da se udeležence spodbudili k razmišljanju o preteklih spominih ali izkušnjah, ki jih lahko delijo z drugimi).
- Podporne skupine (združujejo skupino starejših, ki imajo skupne interese ali življenjske izkušnje, kar omogoča članom skupine, da si zagotovijo čustveno, informacijsko ali vrednostno podporo ter osebni razvoj z raziskovanjem vprašanj, s katerimi se soočajo).
- Prostovolni programi.
Zagotoviti je treba optimalne varnostne ukrepe za preprečevanje kakršnega koli izkoriščanja ali zlorabe starejših oseb, ki prejemajo storitve za spodbujanje druženja, saj so le-te lahko ranljive za izkoriščanje.
Druženje, romantično razmerje, spolno življenje in zadovoljstvo z življenjem pri starejših ljudeh
Obstaja močna povezava med zdravim spolnim življenjem in kakovostjo življenja ter nasploh z zadovoljstvom z življenjem v starosti (Laumann et al., 2005; Lindau et al., 2007). Med spolno aktivnimi ženskami so bili psihosocialni dejavniki (kot so zadovoljstvo z odnosom, komunikacija s partnerjem in pomen spolnosti) pomemben pokazatelj zadovoljstva s spolnostjo, medtem ko starost in stanje menopavze nista bila (Thomas et al., 2015). Med ženskami, ki so bile v romantičnem razmerju s partnerjem, je bila pogostost spolne aktivnosti visoka tudi pri ženskah v 70-ih in 80-ih letih starosti. Predhodne študije so pokazale, da je pomanjkanje romantičnega razmerja eden najpogostejših razlogov za spolno nedejavnost v tej skupini prebivalstva (Hayes et al., 2005; Mercer et al., 2013). V eni od obsežnih presečnih študij je bilo, na primer ugotovljeno, da čeprav se delež žensk, ki so bile spolno aktivne v zadnjih šestih mesecih s starostjo zmanjšuje, je bilo spolno aktivnih, v primeru, da so te osebe imele spolnega partnerja, 61,2 %, od tega 59,0 % žensk, starih 60 let in več. Status romantičnega razmerja je dejavnik, ki je bil najbolj povezan z dejstvom ali je bila ženska spolno aktivna ali ne
Vloga zdravstvenih in socialnih delavcev ter skrbnikov pri spodbujanju spolnega izražanja pri starejših ljudeh
Da bi starejšim izkazali podporo pri izražanju njihove spolnosti, morajo tako mladi, kot odrasli in tudi skrbniki razumeti, da starejšim ne bi smeli odrekati spolnih misli ali spolnosti kot take samo zato, ker se jim zdi to neprimerno za njihovo starost. Odrekanje spolnega potenciala starejšim je zanikanje državljanskih pravic.
Zdravstveni in socialni delavci, negovalci ter družinski člani ali prijatelji starejših, lahko pri tem uporabijo več načinov, med drugim tudi:
Pomanjkanje zasebnosti močno ovira spolnost v celotnem življenjskem obdobju. Za starejše ljudi, ki živijo sami, zasebnost navadno ni problem. Tisti, ki živijo z mlajšimi sorodniki ali v domovih za ostarele, pa pogosto nimajo zasebnosti. Včasih lahko že samo seznanjanje negovalcev z dejstvom, da ima starejša oseba spolne potrebe, privede do zagotovitve zasebnosti. Zasebnost je lahko ura nemotenega časa za samozadovoljevanje ali prosto popoldne, ki ga starejši par lahko preživi sam doma.
videoposnetkov ali filmov.
ki bi potekale enako odkrito in odprto kot druge teme, ki zanimajo starejše, kot so npr. dohodek, prehrana, bivanjska tematika in transport. Z neposrednimi razpravami o spolnosti lahko starejši ljudje začutijo podporo in cenijo, da njihovi negovalci niso mnenja, da so nesposobni za spolne misli ali dejavnosti in od njih ne pričakujejo aseksualnosti.
Eden od načinov, kako lahko mlajša oseba pokaže starejši osebi, da spoštuje njeno spolnost, je da starejšo osebo vpraša za nasvet ali mnenje o spolnosti, če se obe osebi počutita dovolj sproščeno, da se o tem tudi pogovarjata. Z dajanjem nasveta starejša oseba potrdi svojo podobo o sebi kot spolnem bitju. Drug način pa je, da se prisluhne starejši osebi o njenih skrbeh v povezavi s spolnostjo.
enak način, kot so organizirani drugim skupinam skozi celotno življenjsko obdobje. Potrebno se je zavedati nevarnosti spolno prenosljivih bolezni in kako jih čim bolj omejiti. Spolno prenosljive bolezni so pogostejše pri starejših starostnih skupinah, deloma tudi zato, ker so starejši ljudje obravnavani kot aseksualni.
vključno s spolno zlorabo.
na primer redne obiske frizerjev/brivcev ali svetovalcev za oblačila.
in druge bližnje, da starejšim družinskim članom omogočijo uživanje v spolnosti.
saj imajo starejši, ki se redno ukvarjajo z zmerno telesno vadbo, boljši libido, v primerjavi z enako starimi, ki niso športno aktivni.
Opravljene so bile raziskave, katerih cilj je pomagati paraplegikom, da bi lahko uživali v spolnosti (Pettigrew et al., 2017).Pettigrew et al., 2017).
na primer prek medijev, družbenih skupin in izobraževalnih televizijskih programov.
Družbeni spol in spolna identiteta ter aktivno staranje
Staranje je lahko najboljši način za zagotavljanje avtonomije in zasebnosti tako samskih kot tudi posameznikov v zvezi, ki so članov skupnosti LGBTQ+ ter posledično zmanjšanje ovir pri izražanju njihovega spola, kot tudi spolnosti. Starejši člani LGBTQ+ so pogosto še posebej prikrajšana družbena skupina, saj se soočajo z dvojnim problemom ageizma in heteroseksizma, zato so njihove izkušnje večinoma širši družbi nevidne (Chaya in Bernert, 2014). V eni od raziskav je bilo na primer ugotovljeno, da je vsaj polovica homoseksualk v kasnejšem življenjskem obdobju, ki niso imele partnerice, poročala o določeni stopnji izolacije od podpornih mrež (Butler, 2018). Starejše osebe LGBTQ+ so lahko zaskrbljene glede oskrbe v poznejšem življenjskem obdobju zaradi napetih odnosov z biološkimi družinami ali pomankanja le-teh. Na primer,ko se homoseksualke starajo in potrebujejo pomoč zaradi bolezni ali invalidnosti in ker je običajno manj verjetno, da imajo zakonce ali otroke, kot njihovi heteroseksualni vrstniki, se lahko bolj kot heteroseksualci obrnejo na neformalno podporo prijateljev kot na formalne mreže storitev. Vendar pa lahko neformalni oskrbovalci, prijatelji, običajno zagotovijo manj osebno oskrbo in so tako istoposlno usmerjeni posamezniki deležni manj podpore kot bi jo drugače dobili od družinskih članov, ki bi bili njihovi oskrbovalci. Posledično imajo starejše homoseksualke neizpolnjene potrebe, ki jih je treba zapolniti s formalnimi storitvami in podporo za dolgotrajno oskrbo (LTSS). Skrb, kako bodo obravnavane v mreži LTSS in izkušnje z diskriminacijo v sistemu zdravstvenega varstva skozi življenje, lahko povzročijo, da se nekatere starejše homoseksualke upirajo dostopu do takšne formalne pomoči tudi, če je njihova neformalna podpora neustrezna (Butler, 2018).
Raziskave, ki potekajo, podpirajo te ugotovitve in poudarjajo potrebo po oblikovanju podpornih skupin in informativnih programov pravic starejših oseb oseb do zdravstvenega varstva in zdravi spolnosti v poznejšem življenjskem obdobju, saj si tudi »queer« starejši zaslužijo enako spoštovanje in neodvisnost zdravstvenih delavcev kot vsi drugi (Ezhova et al., 2020). Z oblikovanjem in izvajanjem posebnih podpornih skupin za starejše osebe LGBTQ+ lahkoponudniki zdravstvenega in socialnega varstva omogočijo, da delijo svoja čustva, razpravljajo o morebitnih težavah in se pogovarjajo z drugimi starejšimi, ki imajo morda spol in/ali spolno identiteto kot oni. Te podporne skupine lahko koristijo tudi strokovnjakom s področja zdravstvenega in socialnega varstva, saj imajo tako možnost bolje prepoznati posebne potrebe »queer« posameznikov ter tako zagotoviti izobraževanje in vire za ohranjanje višje in boljše kakovosti življenjskih izkušenj ter ocenijo uspešnost programov za prakticiranje zdrave spolnosti. Številni zdravstveni delavci niso ustrezno usposobljeni ali kulturno občutljivi za potrebe starejših oseb, LGBTQ+ skupnosti (Simpson et al., 2018). Posledično bi morali programi usposabljanja obravnavati napačne predstave osebja o spolnosti in spodbujati uporabo nepristranskega in odprtega izražanja o spolnosti, k bi lahko starejšim članom LGBTQ+ skupnosti pomaga pri zagotavljanju bolj sproščenega okolje (Ezhova et al., 2020).
Vloga zdravstvenih delavcev pri podpiranju spolnega zdravja starejših
Pojem spolnega zdravja, tako kot telesnega zdravja, ni le odsotnost spolnih motenj ali bolezni, temveč stanje dobrega počutja v spolnosti, ki vključuje pozitiven pristop k spolnim odnosom in pričakovanje prijetnih izkušenj brez strahu, sramu, nasilja ali prisile. V mnogih družbah prevladujeta stigmatizacija in starizem, zaradi česar se starejši pogosto obotavljajo, da bi se odločili za posvet s strokovnjakom o vprašanjih spolnega zdravja. S tem se poglablja realnost edinstvenih bioloških, psiholoških in družbenih izzivov, s katerimi se soočajo starejši, ki iščejo nasvet ali zdravljenje v zvezi z vprašanji spolnega zdravja, kar posledično zahteva tudi ustrezne in edinstvene odzive zdravstvenih delavcev, vključno z odkritostjo, znanjem in usposobljenostjo za spodbujanje tolerantnega in sproščenega okolja, v katerem se lahko razpravlja o vprašanjih povezanih s spolnostjo.
Zdravstveni delavci lahko teme vezane na spolnost predstavijo tako, da v okviru rutinskih pregledov ali preiskav vprašajo, ali ima posameznik težave z intimnostjo. Na ta način se lahko ustvari sproščeno okolje, v katerem se lahko razpravlja tudi o bolj občutljivih vprašanjih. Odgovornost ni le na splošnih zdravnikih, več različnih zdravstvenih delavcev bi moralo poznati diferencialne diagnoze spolne disfunkcije pri moških in ženskah.
Za starejše moške in ženske, ki želijo ohraniti svojo spolno zmogljivost, je pomembno, da se, kolikor je mogoče, izognejo temu, da bi kronična bolezen ovirala njihovo spolno življenje. Nadaljevanje tega vidika življenja starejše osebe, izboljša njihovo samopodobo in s tem pogosto tudi bolnikovo zdravstveno diagnozo. Znanje zdravstvenih delavcev o spolnosti v starosti naj bi v osnovi izboljšalo tudi izobraževanje pacientov in svetovanje ter sposobnost kliničnega prepoznavanja zelo razširjenega spektra z zdravjem povezanih in potencialno ozdravljivih težav povezanih s spolnostjo.
Poleg tega lahko zdravstveni delavci razblinijo nekatere mite o zdravstvenih tveganjih spolnih odnosov. Na primer, poraba kisika pri spolnem odnosu je približno enaka porabi pri vzponu po nekaj stopnicah (Butler in Lewis, 1988). Nevarnost koronarnega napada med spolno aktivnostjo je majhna in jo lahko zmanjšamo z jemanjem tablet nitroglicerina pred spolnim odnosom, razen v resnično redkih primerih. Po konservativnih ocenah se med spolnim odnosom zgodi manj kot 1 % nenadnih koronarnih smrti (Walbroehl, 1988). Dejansko predstavljata tesnoba in napetost, ki ju povzroča omejevanje spolnosti, večje tveganji za zdravje, kot pa fizično aktivnost zaradi sodelovanja pri spolnem odnosu (Butler in Lewis, 1988). Zdravstveni delavci imajo pomembno vlogo pri pomoči starejšim pri spolnem zdravju in izražanju svoje spolnosti na način, ki si ga sami izberejo, ne glede na starost.
Hkrati je treba opozoriti, da je razširjeno napačno prepričanje, da starejši odrasli niso izpostavljeni tveganju za spolno prenosljive bolezni in jih zato ni potrebno povprašati o njihovih spolni preteklosti in aktivnostih in ali se pogovarjati o njihovem razmišljanju o spolnosti. Stopnja spolno prenosljivih okužb (SPO) med osebami starimi 55 let ali več, se namreč stalno povečuje in se je v zadnjem desetletju več kot podvojila (Steckenrider, 2023). Poleg tega se spolno prenosljive okužbe pri starejših morda niso ustrezno raziskane in se jih zato ne zdravi ali pa jih preprosto zamenjamo z drugimi boleznimi, ki bi naj bolj ustrezale pričakovanim boleznim glede na starost (Bodley-Tickell et al., 2008). Glede na pretekle in sedanje spolne izkušnje te generacije starejših, njihova tveganja povezana s spolnostjo, ne bi smela biti presenečenje. Številni starejši redko razmišljajo o uporabi zaščite, saj so odrasli v času, ko spolne vzgoje v šolah ni bilo. O virusu HIV se praktično ni govorilo, njihova glavna skrb pri iskanju zaščite pa je bila, kako se izogniti nosečnosti. Starejši so danes pogosteje vključeni v kulturo priložnostnih srečanj in spolnih odnosov brez kondoma, k čemur lahko pripomore tudi dostopnost zdravil za zdravljenje spolno prenosljivih bolezni in povečana uporaba aplikacij za zmenke za starejše.
Pogovor o vprašanjih spolnega zdravja s starejšo osebo
Večina starejših bolnikov je pripravljena govoriti o svojih težavah v zvezi s spolnostjo, vendar neradi začnejo razprave. Zdravstveni delavec jih mora zato povabiti k pogovoru, kjer se mora znati pogovarjati o spolnosti na odkrito in pomirjujoč način. . Kljub morebitnemu občutku nelagodja ali celo skrbi, da bi starejše paciente užalili ali spravili v zadrego, morajo zdravstveni delavci proaktivno razpravljati o spolnih težavah in spolno zdravje vključiti v rutinsko zdravstveno oskrbo (Steckenrider, 2023).
Zdravniki se brez težav pogovarjajo o odvajanju blata, ki je prav tako zasebno zdravstveno vedenje, vendar se kljub temu pogovorom o spolnem zdravju pogosto izogibajo. Težave s spolnim zdravjem so lahko opozorilni znak nediagnosticirane bolezni, stranski učinek zdravil ali znak spolno prenosljive okužbe, vse to pa je potencialno ozdravljivo in pomembno, da se vključi v telesno oceno. Zdravstveni delavci morajo starejše paciente povprašati o preteklih spolnih aktivnostih in normalizirati pogovore o spolnem zdravju. kratek pregled ob prijavi bi lahko ugotovili pomisleke oz. težave v zvezi s spolnostjo. Pogovori se lahko začnejo s pojasnilom, da se takšna vprašanja zastavljajo vsem pacientom, da so pomembna za splošno zdravje in da so odgovori pacientov zaupni. Tovrstni pogovori so lahko priložnost, da zdravstveni delavec zagotovi informacije o spolnih spremembah, ki se pojavijo s staranjem in ustvari prijetno okolje, v katerem lahko starejša oseba deli svoje skrbi glede spolnosti (Ramesh et al., 2021).
Upoštevanje predhodne spolnosti posameznika
Večina delovnih načrtov se osredotoča na patološke vidike spolnega delovanja, kar omejuje vidike, kot so splošno dobro počutje v spolnosti, izobraževanje o spolnosti in zdrave spolne funkcije. K temu lahko pripomore tudi zaskrbljenost zaradi zadrege tako strokovnjakov kot pacientov in ambivalenca med zbiranjem informacij o preteklih spolnih praksah. Načela zbiranja podatkov o prehodni spolnosti vključujejo naslednje vidike (Kingsberg, 2006):
- Razumevanje ovir pri anamnezi, kot so pomanjkanje znanja, strah pred posledicami, uporaba besedišča, vloga starizma itd.
- Zagotavljanje bolnikovega telesnega udobja in duševnega dobrega počutja.
- Zagotavljanje popolne zaupnosti.
- Intervjuji s pari posamezno ali skupaj.
- Pridobivanje informacij o predhodni spolnosti na začetku raziskovanja.
- Uporaba odprtih in nevsiljivih vprašanj.
- Ustrezna analiza prehodnih psihosocialnih stanj.
- Natančno analiza predhodnih zdravstvenih in psihiatričnih stanj.
- Pregled uživanja zdravil in drugih substanc.
- Izdelava načrta za nadaljnjo delo in upravljanje.
Poleg tega je Annon (1976) razvil model PLISSIT za razpravo o spolnem zdravju v vseh starostnih skupinah. PLISSIT is the acronym for:
P - Dovoljenje: prošnja za dovoljenje za zbiranje informacij o preteklih spolnih aktivnostih in raziskovanje širših vidikov spolnega izražanja.
LI - Omejene informacije: zbiranje vseh vidikov oz. informacij pretekle spolnosti, pregledov, laboratorijskih preiskav, predhodnih zdravil, izobraževanj in obveščanj glede spolno prenosljivih okužb, zagotavljanje informacij o normalnih vzorcih spolnega delovanja v starosti.
SS - Posebni predlogi: prepoznati disfunkcionalno fazo cikla spolnega odziva in poiskati morebitne stranske učinke zdravil ali drugih zdravstvenih stanj.
IT - Intenzivna zdravljenje: tako farmakološke kot psihosocialne intervencije in po potrebi napotitev k specialistu.
Ker ima spolnost izjemno pomembne in tudi pozitivne učinke na telesno in duševno zdravje, bi morala biti ocena spolnosti del geriatrične ocene, pomen in vloga spolnosti pri kakovostnem staranju pa ne bi smela biti zanemarjena.
Zaključek
Zaradi medsebojnega vpliva zdravstvenih in kontekstualnih dejavnikov so starejši bolj izpostavljeni tveganju osamljenosti in socialne izolacije. Osamljenost in socialna izolacija negativno vplivata tako na telesno kot tudi na duševno zdravje, vključno s povečanim tveganjem za bolezni, depresijo, anksioznostjo in kognitivnim upadom. Življenjske izkušnje imajo pomembno vlogo pri uspešnem staranju, saj starejši še naprej sodelujejo v skupnosti, vzdržujejo socialne odnose ter iščejo smisel in namen življenja. Druženje in socialni stiki so ključnega pomena za uspešno staranje in lahko prispevajo k boljšemu čustvenemu počutju tudi na področju spolnosti. Starejši navadno dajejo večji poudarek na kakovost svojih odnosov in druge vidike spolnosti, kot sta čustvena naklonjenost, bližina in intimnost.
Spodbujanje druženja v poznejšem življenjskem obdobju je bistvenega pomena in zahteva družbeno-kulturne spremembe ter različne ukrepe na ravni posameznika, skupnosti in družbe. Te intervencije lahko vključujejo programe osebnega stika, tehnološke pristope za vzdrževanje stikov, dejavnosti v različnih družbenih skupinah, usposabljanja za različne spretnosti, podporne skupine in prostovoljne programe. Zdravstveni in socialni delavci ter negovalci imajo pomembno vlogo pri spodbujanju spolnega izražanja in podpori starejšim na tem področju. Zagotavljanje zasebnosti, dostop do erotične literature ali medijev ter organiziranje odprtih razprav o spolnosti, so le nekateri izmed načinov podpore starejšim pri njihovem spolnem izražanju.
Na splošno je priznavanje pomena socialnih interakcij, druženja in spolnosti v življenju starejših ključnega pomena za spodbujanje njihovega dobrega počutja in kvalitetnega staranja. Izvajanje strategij in ukrepov za zmanjšanje osamljenosti, krepitev socialne povezanosti in zagotavljanje podpore pri spolnemu izražanju, lahko prispeva k boljši kakovosti življenja starejših.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.Številka projekta: 2021-1-FR01-KA220-ADU-000026431
Slovenian 
English 
French 
German 
Italian 
Spanish