Izzivi in ovire pri izražanju spolnosti pri starejših odraslih.
Učni izidi
Ob koncu tega modula boste:
- znali prepoznati ovire, s katerimi se zdravstveni in socialni delavci srečujejo pri pogovoru o spolnosti s starejšimi,
- raziskali komunikacijske ovire v zvezi s spolnostjo in njihov vpliv na dostop starejših do ustrezne oskrbe,
- preučili vlogo stališč, prepričanj, znanja in samoučinkovitosti zdravstvenih in socialnih delavcev pri spodbujanju pogovorov o spolnem zdravju,
- razumeli pomen ustvarjanja podpornega okolja s samorefleksijo o predsodkih, s posvetovanjem z drugim zdravstvenim in negovalnim osebjem in s prepoznavanjem negativnega kontratransferja.
Uvod
Spolnost je tesno povezana s telesnim in duševnim zdravjem, kar kaže na ključno vlogo zdravstvenih in socialnih delavcev kot posrednikov na tem področju. Raziskave so odprle vrsto vprašanj, ki zajemajo vključevanje spolnosti v splošno oskrbo starejših.
Številni zdravstveni in socialni delavci, vključno z medicinskimi sestrami, nimajo dovolj znanja in informacij o spolnosti na splošno, še manj o spolnosti v starosti. Poleg tega pri nekaterih zdravstvenih in socialnih delavcih prevladuje mnenje, da je spolno zdravje zasebna zadeva in ni prednostna naloga na njihovem poklicnem področju. Številnim zdravstvenim in socialnim delavcem je neprijetno razpravljati o tej temi s starostniki, poleg tega se lahko soočajo z različnimi ovirami, povezanimi s časovnimi omejitvami, neznanjem prevzemanja odgovornosti na tem področju in pomanjkanjem organizacijske podpore (Fennell in Grant, 2019).
Za učinkovito spodbujanje in podpiranje zdrave spolnosti pri starejših, se je pomembno zavedati izzivov in ovir, na katere lahko zdravstveni delavci naletijo v svoji praksi. V nadaljevanju so obravnavani ključni izzivi in ovire, s katerimi se srečujejo zdravstveni in socialni delavci pri spodbujanju odkritega spolnega izražanja pri starejših, pri čemer se opiramo na raziskave s področja zdravstvene nege in gerontologije.
Odnos do spolnosti in staranja v profesionalnem okolju
Starejši ljudje redkeje poiščejo pomoč zaradi spolnih težav (Hinchliff in Gott, 2011), ko pa jo, pogosto naletijo na domnevo, da so spolne težave naravni del staranja. Raziskave so pokazale, da je spolnost v starosti povsod stigmatizirana, saj ima družba pogosto zavračajoč ali podcenjujoč odnos do spolnih potreb in želja starejših. Ta stigma je lahko prisotna tudi v zdravstvenem okolju, kar lahko vpliva na stališča in prepričanja zdravstvenih in socialnih delavcev, zaradi česar so ti zadržani ali jim je neprijetno obravnavati vprašanja o spolnosti pri starejših. Kljub dejstvu, da so starejši pogosto spolno aktivni, se zdravstveni in socialni delavci redko seznanijo z njihovo spolno zgodovino (Gewirtz-Meydan et al. 2018). Hinchliff in Gott (2011) sta po pregledu izsledkov raziskav, povezanih z obravnavo komunikacij med pacienti in zdravniki, ugotovila, da je bila glavna ovira starejših pri iskanju zdravniške pomoči zaradi spolnih težav nepripravljenost zdravnikov za pogovor o spolnosti, saj so ti zavzeli stališče, da so spolne spremembe s starostjo normalne in niso več pomembne za dobro počutje starejših.
Kako pomembno je, da zdravstveni in socialni delavci aktivno pristopijo k obravnavanju spolnosti, dokazuje ugotovitev, da starejši pogosteje omenjajo težave povezane s spolnostjo, če jim je zdravstveno osebje med rutinskimi pregledi v obdobju treh let, zastavilo vprašanje o njihovi spolni aktivnosti (Hinchliff in Gott, 2011).
V izogib zanemarjanju ali spregledovanju potreb zdrave spolnosti starejših ter zaradi nenamernih stereotipov in diskriminacije zaradi starosti, je pomembno, da pri razgovoru s starejšimi prepoznate, katera staristična prepričanja so morda prisotna.
Razširite svoje znanje:
- • Če želite bolje razumeti, kako se oblikujejo prepričanja o starosti in kako lahko vplivajo na vašo prakso, si oglejte modul 2.2: 2.2.2 Pogledi na staranje in starizem (ageizem).
- Če želite izvedeti, kako premagati osebne in sistemske ovire pri vključevanju spolnosti v splošno oskrbo, si oglejte temo 3.
Znanje o spolnosti in spolnem zdravju starejših
V sistematičnem pregledu, opravljenem s strani Haesler in sodelavci (2016), je bilo ugotovljeno, da številni zdravstveni delavci, zlasti negovalci starejših, menijo, da spolnost starejših ne sodi v njihovo področje dela. Poleg upoštevanja dejstev, da je spolnost sestavni del telesnega in duševnega zdravja ter dobrega počutja, je pomanjkanje znanja o reševanju problemov, povezanih s spolnostjo, ena glavnih ovir ozaveščanja o spolnosti v oskrbi starejših (Engelen s sodelavci, 2019).
Zdravstveni in socialni delavci so pogosto nezadostno izobraženi in usposobljeni na področju spolnosti na splošno in še posebej o spolnosti v starosti. Ta vrzel v znanju lahko povzroči zadrego, negotovost in pomanjkanje samozavesti pri obravnavanju vprašanj spolnega zdravja pri starejših. Po podatkih Cesnik in Zerbini (2017) mnogo zdravstvenih delavcev poroča, da se zaradi pomanjkanja znanja na tem področju, počutijo nelagodno pri razpravljanju o spolnosti. Pomanjkanje razumevanja normalnih fizioloških, psiholoških in socialnih sprememb, ki se pojavljajo s staranjem (menopavza, erektilna disfunkcija in vpliv kroničnih bolezni), omejuje strokovne delavce, da bi starejšim zagotovili ustrezno svetovanje in podporo na področju spolnega zdravja.
Razširite svoje znanje:
Če želite nadgraditi znanje o spremembah, povezanih z zdravjem v starosti, si oglejte modul 1.2: Spremembe, povezane z zdravjem (telesno Spolnost in staranje
Znanje in usposobljenost zdravstvenih in socialnih delavcev na področju spolnosti je zelo različno (Gewirtz-Meydan et al. 2018). Študije so pokazale, da sta starost in poklicne izkušnje ključna dejavnika pri kvalitetni obravnavi spolnosti pri starejših (Haboubi in Lincoln, 2003). Čeprav je treba izpostaviti, da so mlajši zdravstveni in socialni delavci pogosteje deležni izobraževanja in usposabljanja na področju spolnosti in spolnega zdravja kot njihovi starejši kolegi, večina strokovnjakov izraža potrebo po pogostejšem izobraževanju o spolnih vprašanjih, da bi lahko lažje in učinkovitejše izvajali zdravstveno obravnavo starejših. Med medicinskimi sestrami, terapevti in zdravniki se terapevti počutijo najmanj pripravljeni na reševanje vprašanj, povezanih s spolnostjo, medtem ko imajo zdravniki največ izkušenj s pogovori o spolnem zdravju.
Znanje o spremembah povezanih s starostjo in zavedanje pomena spolnosti v vseh življenjskih obdobjih, sta ena od ključnih dejavnikov, ki zdravnikom omogoča, da temo vključijo v svojo rutino in tako "prebijejo led" glede stigmatizacije spolnosti v starosti ter ustvarijo varen prostor za komunikacijo v vprašanjih, povezanih z zdravjem in dobrim počutjem. To lahko vodi k boljšim izidom zdravljenja in boljši splošni izkušnji z zdravstveno oskrbo. Za zdravstvene in socialne ustanove je bistvenega pomena, da zdravstvenim in socialnim delavcem zagotovijo stalno izobraževanje in usposabljanje ter s tem izboljšajo njihove spretnosti in raven udobja pri razpravljanju o spolnosti.
Komunikacijske ovire
Čeprav staranja ne smemo pretirano seksualizirati (Taylor in Gosney 2011), je pomembno priznati, da starost ni aseksualnaUčinkovita komunikacija je bistvenega pomena pri obravnavi vprašanj o spolnosti, vendar se zdravstveni in socialni delavci večkrat počutijo nelagodno ali nimajo dovolj znanja in spretnosti, da bi se s starejšimi pogovarjali o spolnem zdravju. Študija o spolnosti starejših, ki sta jo opravila Taylor in Gosney (2011) v pregledu o spolnosti v starosti poudarja, da so težave v komunikaciji lahko posledica oklevanja ali zadrege zdravstvenih in socialnih delavcev pri razpravljanju o spolnosti s starejšimi varovanci, tudi kadar je to zelo pomembno, na primer pri ocenjevanju depresije.
Spolnost je družbeno občutljiva tema, zato je potrebno raziskati vzroke nelagodja in se vprašati o utemeljenosti socialnih norm pri oblikovanju strokovnega pristopa. Tako kot pri drugih družbeno občutljivih temah, kot sta na primer uporaba stranišča ali osebna higiena, je tudi pri spolnosti potreben strokoven pristop.
V mnogih primerih je razlog za zadržanost pri odpiranju teme o spolnosti lahko dobromerna skrb, saj bi lahko z odpiranjem teme sogovornika spravili v nelagoden položaj. Čeprav so pomisleki o povzročanju zadrege ali poseganju v zasebnost upravičeni in jih je treba upoštevati, lahko ovirajo odprt dialog in omejujejo strokovno pomoč, ki bi jo lahko nudili. Vsekakor pa lahko razumevajoč, zaupen in strokoven pristop pomaga prebiti led.
Zasebnost in zaupnost sta ključnega pomena pri obravnavi občutljivih tem, kar spolnost je. V zdravstvenem okolju, zaradi pomanjkanja ločenih in intimnejših prostorov, možnost za zaupne pogovore ni zagotovljena, kar lahko starejšim prepreči, da bi odkrito delili svoje skrbi in poiskali ustrezno podporo (Bauer et al., 2019; Taylor in Gosney, 2011).
Taylor in Gosney (2011) poudarjata pomen zavedanja osebnih podzavestnih občutkov in opozarjata, da se je potrebno izogibati domnevam. To lahko ponazorimo s primerom možnih učinkov v medgeneracijskih odnosih ali v odnosih med nasprotnima spoloma. V nekaterih primerih lahko te interakcije ovira negativni kontratransfer (Hillmann, 2008). Na primer, ko mlajši strokovnjak obravnava starejšo osebo ali osebo nasprotnega spola, se lahko med pogovorom o spolnosti počuti nelagodno, saj ga slednji lahko spominja na njegove starše ali stare starše. Takšnih občutkov ne smemo zanemariti. S posvetovanjem in iskanjem strokovne podpore, lahko strokovni delavec najde načine za ponovno učinkovito komunikacijo s starejšo osebo.
Zaključek
Zdravstveni in socialni delavci se pri obravnavi teme o spolnosti starejših soočajo s številnimi izzivi in ovirami. K tem težavam prištevamo stigmatizacijo, starizem, pomanjkljivo izobrazbo in zadržke pri komunikaciji. Pri premagovanju teh ovir je ključnega pomena spodbujanje ozaveščenosti, zagotavljanje celovitega izobraževanja in možnosti usposabljanja ter ustvarjanje podpornega zdravstvenega okolja, ki omogoča zasebnost, zaupnost in komunikacijo brez obsojanja. Z reševanjem teh izzivov, lahko strokovnjaki bolje zadovoljijo potrebe starejših po spolnosti ter tako pripomorejo k dobrem počutju in povečajo kakovost njihovega življenja.
Modul 2.2
Pogledi na staranje in starizem
Ob koncu tega modula boste:
- razumeli vpliv stališč o staranju in starizma na delo zdravstvenih in socialnih delavcev pri delu s starejšimi,
- znali prepoznati kompleksno naravo pogledov na staranje, vključno z njihovo večsmernostjo in večdimenzionalnostjo,
- preučili posledice vpletenosti starizma v razprave o spolnosti in zanemarjanje potreb po spolnem zdravju pri starejši populaciji,
- razumeli, kako lahko izpostavljenost ranljivim starejšim osebam okrepi stereotipe in predsodke zdravstvenih in socialnih delavcev do starejših,
- raziskali strategije za boj proti starizmu.
Pogledi na staranje in starizem lahko občutno vplivajo na delo zdravstvenih in socialnih delavcev pri njihovem delu s starejšimi. Staranje je naraven proces, h kateremu je treba pristopiti s spoštovanjem in brez predsodkov. Vendar so raziskave na področju gerontologije in zdravstvene nege opozorile na prisotnost negativnih stališč, stereotipov in starizma, ki lahko ovirajo zagotavljanje kakovostne oskrbe starejših. V nadaljevanju so obravnavani vplivi teh dejavnikov na delo zdravstvenih in socialnih delavcev ter poudarjen pomen k osebi usmerjene oskrbe starejših.
Čeprav smo v modulu 1.3 obravnavali stališča o staranju glede na njihov vpliv na samopodobo in vedenje starejših, se je koristno vedno znova spomniti, da imamo ljudje različne predstave o starejših ljudeh, o starosti in o staranju na splošno. Te predstave ali stališča se začnejo razvijati že v otroštvu in se oblikujejo skozi vse življenje ter veljajo za produkt utelešenja stereotipov in izkušenj s starejšimi (Klusmann et al., 2020; Levy, 2009). Čeprav stališča o staranju opisujejo prepričanja in poglede, ki so posplošeni na skupino ljudi ali življenjsko obdobje, je treba razumeti njihovo kompleksno naravo. Znano je, da imajo starejši več življenjskih izkušenj kot mlajši, vendar imajo tudi več omejitev pri telesni zmogljivosti. To nakazuje na to, da so pogledi na staranje lahko tako pozitivni kot negativni in da se lahko nanašajo na različne vidike življenja - dva koncepta, znana kot večsmernost in večdimenzionalnost (Klusman, 2020). Pogledi na staranje vključujejo tudi predstave o tem, kako naj bi se starejši obnašali (norme) (Kessler et al., 2023). Pomen razmisleka o pogledih na staranje in njihovem morebitnem vplivu na posameznikovo strokovno prakso postaja vse pomembnejši, zlasti ko izpostavimo starizem.
Raziskave so pokazale, da med prevladujočimi stereotipi o staranju prevladujejo prepričanja, da so starejši slabotni, nesamostojni, pozabljivi in nasprotujejo spremembam (Cuddy et al., 2018). V svoji najobsežnejši,obliki lahko takšni negativni pogledi na staranje vodijo v starizem, ki označuje predsodke, stereotipe ali diskriminacijo, izključno na podlagi starosti osebe. Vključuje negativna stališča, prepričanja in ravnanja, ki razvrednotijo in marginalizirajo starejše. Staristična stališča so v družbi globoko zakoreninjena in lahko negativno vplivajo tudi na dojemanje in ravnanje zdravstvenih in socialnih delavcev do starejših. Posledično je treba preučiti tveganja starizma v zdravstvu in socialnem varstvu ter razmisliti o dejavnikih, ki lahko privedejo do potencialno negativnih ali deficitarnih pogledov na staranje v teh okoljih.
Starizem v zdravstvu in socialnem varstvu
Starizem lahko pomembno vpliva na delo zdravstvenih in socialnih delavcev. Zaradi njega je lahko zdravstveno stanje starejših nezadostno obravnavano in zdravljeno, saj se lahko simptomi obravnavajo kot običajen del staranja. Staristična prepričanja lahko povzroči tudi pomanjkanje komunikacije in skupnega odločanja, kar omejuje samostojnost starejših in njihovo sodelovanje pri oskrbi (Palmore, 1990).
Dejstvo, da lahko predpostavke in predsodki o starosti v zdravstvenih ustanovah vplivajo na kakovost oskrbe, velja tudi za temo spolnosti in staranja, saj lahko starizem ovira odprto razpravo o spolnosti s starejšimi. Raziskave kažejo, da se o temah, kot je spolno zdravje, pogosteje razpravlja z mlajšimi kot s starejšimi. V eni od raziskav je bilo ugotovljeno, da se zdravniki neradi pogovarjajo o spolnem zdravju s starejšimi pacienti, ker se jim to ne zdi "legitimna tema" (Gott et al., 2004). To nakazuje na to, da imajo zdravstveni in socialni delavci lahko staristična prepričanja, da so starejši aseksualni ali nesposobni za spolno aktivnost, zaradi česar so njihove potrebe po spolnem zdravju zanemarjane, ignorirane in spregledane (Haboubi in Lincoln, 2003).
Storitve zdravstvenih ali socialnih delavcev najpogosteje uporabljajo starejše osebe, ki imajo zdravstvene težave ali težave pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti. To neizogibno pomeni, da te starejše osebe potrebujejo več zdravniške in specialne obravnave kot starostniki, ki ne potrebujejo strokovne pomoči. Poleg fizičnih omejitev in bolečin so osebe, ki se znajdejo v položaju oskrbe, lahko tudi čustveno obremenjene in zaskrbljene. Pretežna obravnava predvsem ranljivih skupin starejših, lahko pri zdravstvenih delavcih potrdi in okrepi prevladujoče stereotipe o starostnikih in negativno vpliva na dojemanje in stališča strokovnjakov s področja zdravstvenega in socialnega varstva. Poleg tega so zdravstveni in socialni delavci bolj nagnjeni k temu, da se osredotočijo na pomanjkljivosti, predvsem zdravstvene težave svojih pacientov, saj je poslanstvo njihovega poklica prepoznavanje in odpravljanje težav, da bi starejšim posameznikom zagotovili kakovostno oskrbo.
Zdravstveni in socialni delavci morajo prepoznati in se boriti proti starizmu, da bi lahko zagotovili pravično in k osebi usmerjeno zdravstveno oskrbo starejših.
Premagovanje starizma in spodbujanje pozitivnih pogledov na staranje
Zdravstveni in socialni delavci lahko v boju proti starizmu in za spodbujanje pozitivnega pogleda na staranje uporabljajo različne strategije. V programih izobraževanja in usposabljanja je treba poudariti pomen odpravljanja stereotipov in predsodkov. Spodbujanje medgeneracijskega sodelovanja in pozitivnega, a realističnega prikazovanja starejših v medijih, lahko pripomore k preoblikovanju družbenih pogledov na staranje. Poleg tega se lahko s pristopi k oskrbi, ki je usmerjena k posamezniku in spoštuje njegove želje, cilje in aspiracije, spopada s starizmom ter tako izboljša dobro počutje starejših.
Zaključek
Pogledi na staranje in starizem lahko pomembno vplivajo na delo zdravstvenih in socialnih delavcev. Negativno dojemanje starosti ali starejših oseb lahko privede do diskriminacije na podlagi starosti, neenakega dostopa do zdravstvenega varstva in neustreznih možnosti zdravljenja starejših. Za zagotavljanje visokokakovostne oskrbe je ključnega pomena, da zdravstveni in socialni delavci izpodbijajo lastne stereotipe in stereotipe drugih, se spopadajo s starizmom ter spodbujajo pozitivne poglede na staranje. S pristopi k oskrbi, osredotočeni na posameznika in zagovarjanjem pravične obravnave, lahko zdravstveni in socialni delavci prispevajo k izboljšanju počutja in kakovosti življenja starejših.
Modul 2.3
Ovire starejših oseb pri izražanju spolnosti
Študijski rezultati
Ob koncu tega modula boste:
- znali prepoznati ovire, s katerimi se soočajo starejši pri izražanju svoje spolne identitete in s tem povezano stigmatizacijo,
- znali oceniti vpliv kulturnih in družbenih dejavnikov na ovire pri spolnem izražanju starejših,
- znali preučiti edinstvene izzive, s katerimi se soočajo starejše LGBTQ+ osebe pri izražanju svoje spolnosti, ter vpliv diskriminacije in stigmatizacije,
- razumeli posledice kognitivnih motenj na spolno izražanje in potrebo po prilagojeni podpori za starejše, ki trpijo zaradi kognitivnega upada,
- znali razpravljati o strategijah za spodbujanje varnega okolja za pogovore o spolnosti in zagotoviti, da starejši prejmejo oskrbo, informacije, izobraževanje in zdravljenje, ki ga potrebujejo.
Uvod
Ovire za spolno izražanje starejših so povezane z edinstvenimi biološkimi, psihološkimi in socialnimi izzivi, s katerimi se soočajo starejši, pa tudi s kulturnimi in družbenimi dejavniki. Te ovire vključujejo telesne spremembe, povezane s starostjo, nepripravljenost za iskanje in prejemanje nasvetov, vključno z zdravljenjem na področju spolnosti, razlike med spoloma glede razpoložljivosti partnerjev za intimnost in spolne dejavnosti, pomanjkanje informacij in izobraževanja o spolnosti, spolni identiteti in stigmi ter kognitivne motnje zaradi degenerativnih motenj možganov.
Telesne spremembe in spolne motnje
Ta tema je podrobneje obravnavana v modulu 1.2 Spremembe, povezane z zdravjem (telesno zdravje, zdravljenje), v temi 1. Spolnost in staranje.
Nepripravljenost starejših za iskanje in prejemanje nasvetov in zdravljenja na področju spolnega zdravja
Pri iskanju in prejemanju nasvetov ter zdravljenju na področju spolnega zdravja v poznejšem življenjskem obdobju obstajajo ovire, ki so povezane s kulturnimi in družbenimi dejavniki (Ezhova et al, 2020). Tako zdravstveni delavci kot starejši neradi začenjajo pogovore o spolnosti in spolnem zdravju (Aboderin, 2017; Lindau et al., 2007; Pitt, 1998). Okvirni pregled, ki so ga opravili Ezhova in drugi (2020), je pokazal, da zdravstveni delavci oklevajo pri vzpostavljanju pogovorov o spolnem zdravju ali nudenju ustreznih kliničnih nasvetov ali testiranj in da starejši podobno neradi iščejo zdravniško pomoč v zvezi s težavami s spolnostjo. V ameriški študiji je bilo ugotovljeno, da se je le 38 % moških in 22 % žensk, starejših od 50 let,pogovarjalo o spolnosti in spolnem zdravju s svojim zdravnikom (Lindau et al., 2007). To je deloma mogoče pripisati dejstvu, da so spolne izkušnje in spolne želje pri starejših pogosto stigmatizirane, zdravstveni delavci pa se počutijo neusposobljene, nevešče in nepripravljene za začetek pogovorov o spolnem zdravju v starejših letih (Freak-Poli, 2020). Takšno stanje ni novo, Pitt (1998, str. 1452) je že pred desetletji opozoril, da so "nekateri starejši preveč sramežljivi, da bi poiskali pomoč, saj se bojijo, da bi jih to že moralo 'miniti' in da jih bodo imeli za smešne ali za 'umazane starce'". Pogosto se tudi dogaja, da starejši menijo, da so zdravniki do njih paternalistični in zato od njih pričakujejo, da bodo začeli pogovore o spolnosti (Williams et al., 2007; Lindau et al., 2007). Te ovire presegajo interakcije z zdravstvenimi in socialnimi delavci. Sistematični pregled, ki so ga opravili Bauer in drugi (2016), je ugotovil naslednje ovire pri spolnem izražanju starejših oskrbovancev ustanov za dolgotrajno oskrbo:
Ovire za spolno izražanje pri oskrbovancih ustanov za dolgotrajno oskrbo
- Starejše skrbi, kakšen vtis bodo naredili na druge stanovalce, če bodo spolno aktivni (Bauer et al., 2016).
- Oskrbovanci lahko menijo, da osebje informacij o spolnosti starejših ne obravnava zaupno (Bauer et al., 2016).
- Starejši ne čutijo potrebe po pogovoru o spolnem zdravju, razen če se pojavijo težave, ki jih je potrebno rešiti (Slinkard in Kazer, 2011).
- Oskrbovanci menijo, da osebje ne razume spolnosti starejših (Bauer et al., 2016).
- Starejši se izogibajo pogovorom o spolnosti zaradi zadrege ali sramu, ker so spolno aktivni in imajo spolne "težave" (Colton, 2008).
- Čeprav je spolna disfunkcija ovira za spolno zdravje, starejši o tem redko spregovorijo (Colton, 2008).
- Starejši se z zdravstvenimi delavci redko pogovarjajo o spolnosti, kadar pa se, si izmenjajo le minimalne informacije (Colton, 2008).
- Starejši menijo, da je spolnost osebna zadeva in ne stvar osebja ali družinskih članov (Bauer et al., 2016).
- Starejši menijo, da so zdravstveni delavci mnenja, da spolnost za starejše ni pomembna in da so starejši večinoma aseksualni (Colton, 2008).
- Starejši se izogibajo pogovorom o spolnosti in seksualnosti zaradi pomanjkanja znanja na tem področju in posledične zaskrbljenosti glede morebitnih možnosti zdravljenja spolne disfunkcije ali zaradi strahu, da zaradi starosti zdravljenje ne bo uspešno (Colton, 2008).
Podatki sistematičnega pregleda poudarjajo, da starejši na splošno menijo, da sta njihova spolnost in njeno izražanje pomemben del kakovostnega življenja. Nekateri starejši želijo, da njihova spolnost ostane zasebna zadeva, medtem ko si drugi jasno želijo, da bi se lahko z negovalnim osebjem pogovorili o spolnih motnjah ali drugih vprašanjih, povezanih s spolnostjo. Kljub tej želji starejši redko začnejo pogovore ali se pogovarjajo o spolnosti z zdravstvenimi delavci ali delavci na področju socialnega varstva, če pa se že, se izmenja le malo informacij ker se obotavljajo odkrito odpreti to temo. Negativen odnos, sram, zadrega in občutek, da zdravstveno osebje ni zainteresirano ali da ne more ponuditi nobene možnosti zdravljenja, so ovire za pogovor. Zdravstvene in negovalne službe ter osebje kakor tudi starejši potrebujejo strategije, ki spodbujajo varno okolje za pogovore o spolnosti (Bauer et al., 2016), da bi lahko prišlo do odprte izmenjave informacij, ki lahko starejšim pomaga pri ustrezni oskrbi, informiranju, izobraževanju in zdravljenju (Bauer et al., 2016).
Razlike med spoloma glede razpoložljivosti partnerjev
Pomanjkanje priložnosti za spolno aktivnost je glavna ovira za spolno izpolnitev starejših. Več študij kaže na to, da odsotnost spolnega partnerja predstavlja največjo oviro za spolno aktivnost. To dokazuje, da ne gre za starost ali pomanjkanje zanimanja za spolnost, temveč pogosteje za odsotnost razpoložljivega partnerja, pri čemer so ženske še posebej izpostavljene (Freak-Poli, 2020; Rosen in Bachmann, 2008). Nizozemska študija je na primer pokazala, da je pri starejših odraslih, ki so v partnerstvu, 15-krat večja verjetnost, da bodo spolno aktivni in 51-krat večja verjetnost, da se bodo ukvarjali s telesnimi nežnostmi, kot pri starejših brez partnerja (Freak-Poli et al., 2017). Dejstvo, da se starejši, ki so v partnerskih odnosih, večkrat vključujejo v spolno aktivnost, močno nakazuje na to, da bi se, če bi imeli priložnost, tudi starejši brez partnerja verjetno vključevali v spolno aktivnost. Številni ljudje v svojem življenju doživljajo spremembe v zakonskem stanu, vse več je starejših, ki niso poročeni niti nimajo zunajzakonskega partnerja. Zato je pri preučevanju spolne aktivnosti in telesne nežnosti, poleg zakonskega statusa, treba upoštevati tudi partnerski odnos.
Izguba partnerja zaradi smrti ali nezmožnost partnerja za fizične aktivnosti (nastanek invalidnosti) je pogost scenarij v življenju starejših. Čeprav je verjetnost spolne aktivnosti pri starejših moških in ženskah brez partnerja manjša kot pri starejših s partnerjem, je starejših žensk veliko več kot starejših moških, zato je verjetnost, da so brez partnerja pri ženskah največja. Ženske v povprečju živijo dlje kot moški, moški pa pogosto izbirajo mlajše partnerice, zaradi česar se mnoge ženske soočajo s staranjem svojih mož pred svojim staranjem. To pogosto pomeni, da ženske, v primerjavi z moškimi, preživijo približno desetletje več v vdovstvu (Freak-Poli et al., 2017; Karraker et al., 2011).
Zaradi kulturnih dejavnikov so lahko odrasle ženske v družbi v slabšem položaju. Čeprav stereotip “aseksualne” starejše osebe vključuje tako ženske kot moške, za starejše ženske običajno veljajo strožja spolna merila, ki jim večinoma dovoljujejo spolnost le v partnerskih razmerjih, kar lahko spolnost žensk omejuje v večji meri kot spolnost moških (Lai in Hynie, 2011). Ta merila temeljijo na stereotipnih prepričanjih o naravi spola, starosti in spolnosti, ki jih pogosto krepijo negativne ocene tistih, ki s svojim obnašanjem kršijo družbene norme. Ugotovljeno je bilo, da se ženske pogosto počutijo podvržene dvojnemu bremenu spolnih in starističnih konstrukcij staranja, ki žensko opredeljujejo kot "spolno neprivlačno" prej kot moškega (Treas in Van Hilst, 1976, str. 135 v Lai in Hynie, 2011).
Kulturni dejavniki in pomanjkanje informacij
Starejši nimajo natančnih informacij o spolnosti. Za mnoge starejše spolna vzgoja ni bila del učnega načrta v času njihovega odraščanja ali celo študija. Tako so starejše generacije pogosto zamudile izobraževanje o spolnem zdravju, ki se danes izvaja v šolah. Spolne vrednote so se oblikovale tudi pod vplivom okoliščin (npr. ekonomija, inkulturacija) in družbenih prepričanj (npr. menopavza pomeni upad spolnega poželenja in izgubo občutka ženskosti, spolno aktivnost mora začeti moški, za spolni odnos obstaja samo en pravilen položaj). Tako sta omejeno znanje o spolnosti in odnos do spolnosti pri starejših neločljivo povezana (Kazer, 2003). Posledično lahko starejši oklevajo ali se celo izogibajo pogovorom o spolnosti z zdravstvenimi delavci ali pa imajo napačne predpostavke o spolnih aktivnostih v poznem življenjskem obdobju. Eden od znakov pomanjkanja znanja ali pripravljenosti za pogovor o spolnih zadevah je povečanje zaznanih okužb s HIV/aidsom med starejšimi (Goodroad, 2003; Streckenrider, 2023). Poleg tega je zaradi pomanjkanja informacij o tem, kam se lahko obrnejo na testiranje za HIV, pri starejših ljudeh diagnoza HIV/aids običajno postavljena pozneje v življenju, bolezen hitreje napreduje in prognoza je slabša. Izboljšanje izobraževanja starejših o okužbi s HIV/aidsom je zato lahko učinkovita strategija za zmanjšanje števila okužb (Falvo in Norman, 2004).
Zahodna kultura pripisuje velik pomen mladosti, telesni privlačnosti in vitalnosti. Vseprisotno sporočilo - posredovano na nešteto subtilnih načinov - je, da se staranje in spolna zaželenost medsebojno izključujeta. Starejši to zaznavajo in so zato žrtve negativnih stereotipov, ki jih ta stališča predstavljajo. To se lahko odraža na več načinov, vključno z zmanjšanimi pričakovanji glede spolne izpolnitve in izogibanjem intimnim odnosom zaradi občutka nevrednosti ali sramu (Rheaume in Mitty, 2008). Na splošno obstaja veliko pomanjkanje izobraževalnih virov, znanja in raziskav o spolnosti starejših. Starejši, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, predstavljajo prezrto populacijo in običajno niso vključeni v kampanje za spolno zdravje in vladne politike (Ezhova et al., 2020).
Spolna identiteta in stigmatizacija
Starejši, ki so pripadniki skupnosti LGBT+, so iz kampanj o spolnem zdravju izključeni, prav tako so tudi prikrajšana skupina, kar lahko še poveča tveganja in škodljive zdravstvene posledice, s katerimi se soočajo (Tremayne in Norton, 2017; Fredriksen-Goldsen et al., 2015). V poročilu Ageing and Health (Staranje in zdravje) je na primer navedeno, da se med starejšimi LGBT+ osebami stopnja viktimizacije zaradi identifikacije LGBT+ s starostjo povečuje in da je stopnja internalizirane stigme pri osebah, starih 80 let in več, višja kot pri osebah, starih 50-64 let in 65-79 let (Fredriksen-Goldsen et al., 2011). Čeprav se je pravna zaščita pred diskriminacijo in družbeno sprejemanje pripadnikov skupnosti LGBT+ povečala, so mnoge starejše LGBT+ osebe, zlasti tisti, ki so se razkril, ko so bili veliko mlajši, doživele eno ali več oblik osebne viktimizacije, ki jo je mogoče neposredno pripisati njihovi spolni identiteti in/ali spolni usmerjenosti. Zapuščina teh izkušenj vključuje internalizirano homofobijo ter negativne vplive na spolno izražanje in kakovost spolnega življenja. Na primer, 82 % starejših LGBT+ oseb, ki je sodelovalo v začetni fazi študije Caring and Aging Study, poroča, da so v življenju doživeli vsaj eno epizodo viktimizacije zaradi dejanske ali zaznane diskriminacije na podlagi njihove spolne usmerjenosti in/ali spolne identitete, 64 % jih poroča, da so doživeli vsaj tri ali več epizod viktimizacije in veliko LGBT+ oseb je utrpelo trajne negativne vplive na kakovost njihovega spolnega življenja (Fredriksen-Goldsen et al., 2011). Poleg tega je raziskava dokumentirala primere konfliktov, zlorab in izobčenja starejših LGBT+ oseb v domovih za dolgotrajno oskrbo, zaradi izkazovanja istospolne naklonjenosti ali preprosto priznanja drugim oskrbovancem ali osebju, da pripadajo spolni manjšini (Brotman et al., 2003; Stein et al., 2010).
Podpora, ki jo starejši potrebujejo, da bi zmanjšali osamljenost, polepšali staranje v domačem okolju ter pridobili dostop do oskrbe in storitev, je LGBT+ osebam zaradi različnih razlogov manj dostopna. Čeprav se sprejemanje in podpora LGBT+ osebam povečuje, se starejše LGBT+ osebe še vedno soočajo z diskriminacijo, tudi s strani strokovnjakov in organizacij, katerih poslanstvo je pomagati pri soočanju z izzivi staranja. To lahko le spodkoplje prizadevanja za normalno staranje v okolju, ki bi kar najbolje podprlo samostojnost in zasebnost LGBT+ oseb, ne glede na to ali so samske ali v partnerski zvezi, ter jim omogočilo, da še naprej svobodno izražajo svojo spolno usmerjenost. Če situacijo umestimo v kontekst, je strah pred neprimernim ravnanjem ali diskriminacijo glavni dejavnik, da imajo starejše LGBT+ osebe, v primerjavi s svojimi heteroseksualnimi vrstniki,
za 20 % manj možnosti za dostop do vladnih storitev, kot so stanovanjska pomoč, programi prehrane, boni za hrano in centri za starejše, ki so ključnega pomena za ohranjanje njihove samostojnosti v domačem okolju (Czaja et al., 2016).
Izolacija, osamljenost, revščina, depresija, nezadostna zdravstvena oskrba in invalidnost, v primerjavi s heteroseksualnimi in cisspolno usmerjenimi starejšimi, še posebej prizadenejo starejše LGBT+ osebe (LGBTQIA Health Education Center, 2021). Prav tako imajo starejše LGBT+ osebe v primerjavi s heteroseksualnimi starejšimi redkeje otroke, ki bi jim bili v oporo, poleg tega pa so tudi velikokrat odtujene od družinskih članov ali še naprej skrivajo svojo spolno usmerjenost zaradi strahu pred zavrnitvijo (De Vries, 2009). Hkrati lahko starejšim LGBT+ osebam, ki živijo z družinskim članom, le-to močno omeji možnosti za spolno intimnost ali pa spolna intimnost splohne pride v poštev. Skrivanje spolne usmerjenosti ali spolne identitete, življenje v strahu pred razkritjem, odtujenost od družine in skupnosti ter spopadanje z aretacijami, nadlegovanji, nasiljem in diskriminacijo, imajo lahko negativne posledice na zdravje in dobro počutje LGBT+ osebe.
Kognitivne motnje
Kognitivne motnje lahko vplivajo na pogostost spolnih aktivnosti in zadovoljiv spolni odnos. Manj kot 25 % poročenih oseb z blago do zmerno kognitivno motnjo je še naprej spolno aktivnih (Ballard et al., 1997). Do 70 % partnerjev oseb z možno ali verjetno Alzheimerjevo boleznijo poroča o brezbrižnosti do spolne aktivnosti svojega partnerja (Derouesné et al., 1996). Možganska prefrontalna skorja je vključena v različne vidike spolnega delovanja, vključno z izvršilnim delovanjem, abstraktnim razmišljanjem, zaznavanjem sebe in drugih ter presojo. Spominski in čustveni dejavniki so bistveni del dobrega spolnega vedenja (Hartmans et al., 2014). V sistematičnem pregledu iz leta 2014, je bil ugotovljen splošen trend zmanjšanja spolnega vedenja ob kognitivnem upadu in okvari (Hartmans et al., 2014). Kognitivne motnje vplivajo na dojemanje spolnosti. Kljub tem ugotovitvam je spolno zanimanje pri številnih starejših s kognitivnimi motnjami še vedno prisotno, zato se morajo izvajalci zdravstvenih storitev zavedati morebitnih ovir, ki so pri tem prisotne.
Zaključek
Čeprav fiziološki in psihosocialni dejavniki vplivajo na spolno izražanje, je spolnost še vedno sestavni del kakovostnega življenja starejših. Izvajalci zdravstvenega varstva morajo zato upoštevati spolno raznolikost ter večfaktorske koncepte spolnosti v povezavi s staranjem, da bodo bolje pripravljeni na obravnavo komponent, kot so spolno izražanje, spolne motnje, spolna identiteta in stigma, kognitivne motnje in sposobnost privolitve ter včasih tudi neprimerno spolno vedenje. Prepoznavanje in zmanjševanje morebitnih ovir za zdravo spolno izražanje lahko izboljša kakovost življenja starejših in njihovih bližnjih.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.Številka projekta: 2021-1-FR01-KA220-ADU-000026431
Slovenian 
English 
French 
German 
Italian 
Spanish